Bil sem tik pred smrtjo!
Jaz sem dal skozi obe. Kako je do tega prišlo, še sam ne vem. Vem le, da se je začelo zato, ker me je kar nekaj ljudi okrog mene zafrkavalo glede mojega videza, da sem predebel, ter tudi razlog, da nisem dobil dekleta, medtem ko so se prijatelji na veliko razkazovali z njimi. Je bilo prej res tako hudo? Ja, če me sedaj vprašate za mnenje, je bilo. Ko si tarča posmehov in neprestanega norčevanja, ti enkrat postane zares vsega dovolj, in tudi meni je. Ker sem se hotel znebiti teh opazk in končno kot vsak »normalen« fant dobiti punco, sem sklenil, da moram izgubiti nekaj kilogramov. Sprva sem začel samo obiskovati fitnes, kasneje pa sem se začel ukvarjati še s kolesarjenjem (tudi po tri ure na dan). In res, začelo mi je uspevati! Kilogrami so počasi začeli padati, a meni to ni bilo dovolj, hotel sem, da padajo hitreje, kajti ob pogledu na čim manjšo številko na tehtnici, sem postal srečen. Nekako tako se je vse skupaj tudi začelo, vse manj sem začel jesti, samo da bi kilogrami padali.
Ko sem pred kratkim prebiral svoj dnevnik, sem zasledil naslednje besede: »čuj, vse slabše mi gre, mislim celo, da imam anoreksijo, huda bolezen, ni kaj!« Ob tem me stisne pri srcu, saj se začnem spominjati, kaj vse sem zaradi tega pretrpel. Ko se je moja teža začela približevati kritični številki, sta začela ukrepati tudi moja starša in me takoj poslala v pediatrično bolnišnico v Ljubljani na zdravljenje. Ko so me »nafutrali« do želene in dokaj normalne teže, so me seveda poslali domov, kjer pa se je zgodba spet ponovila. Zaradi tega sem se tja kar nekajkrat vrnil, a vedno brez uspeha. Sčasoma sem ugotovil, kako lahko pretentam sestre, no, vsaj mislil sem, da jih lahko, a v resnici so vedle za vso mojo početje. Hrana, ki je nikakor nisem hotel pojesti, je ponavadi pristala v žepih ali pa kar pod majico, nato pa sem se je čim prej znebil. Spomini na moje takratno početje so hudi, še huje pa je, ko pomislim, kaj vse mi je rojilo takrat po glavi. Takrat se nisem hotel družiti s prijatelji, nisem hotel biti prisoten v nobenem pogovoru doma, kajti moje dojemanje je bilo zaradi podhranjenosti prepočasno in tudi stvari sem si predstavljal popolnoma drugače, kot pa so bile v resnici. V letu in pol najhujše krize vem, da ni bilo dneva, ko ne bi spustil solz. Zakaj sem to počel? Vem, sovražil sem sebe, hotel sem umreti, počutil sem se kot nek izmeček! Da, o samomoru sem tudi premišljeval in enkrat sem ga resda skorajda izpeljal, a me je nekaj ustavilo.
Ko pa sem prišel na zdravljenje na Enoto za motnje hranjenja na 
Zaloški cesti v Ljubljani, se je moje življenje in stanje začelo počasi odvijati na boljše. Zdravljenje in pristop sta na tej kliniki čisto drugačni kot pa kjerkoli drugje. Zdravljenje poteka v posebni skupini, kjer imajo vsi bolniki enake težave – motnje hranjenja, torej anoreksijo ali bulimijo. O poteku zdravljenja več ne bi pisal, kajti način je tak, da vse, kar zaupaš drugim, oziroma oni tebi, ostane med nami in nobeden ne izve tvojih težav. Tako pride tudi do zaupanja drugim in spoznaš, da lahko svoje težave poveš tudi drugim ljudem, ki ti bodo pripravljeni priskočiti na pomoč, le prositi jih moraš. V tej kliniki sem preživel osem mesecev, prej pa sem bil na pediatrični približno štiri mesece, tako da sem bil prejšnje leto večinoma v bolnišnici, največ, kar sem preživel doma, je bil en teden, za katerega sem zaprosil na kliniki.
V tem času sem izgubil skoraj vse stike s prijatelji in sošolci. Posledice čutim še danes, a počasi spet navezujemo stike in res je lepo, ko dobiš mail od sošolca, ki bi se rad po dolgem času srečal s tabo in izmenjal nekaj besed. Sedaj sem študent, študiram gospodarski inženiring strojništvo in moram povedati, da sem začel zares uživati. Spoznal sem nove prijatelje, s katerimi se odlično razumemo in ki jim ni pomembno, kako človek zgleda, pač pa je pomembnejše, kako se obnaša in kakega srca je. Tudi na ljubezenskem področju se mi je prižgala iskrica sreče in zdaj lahko povem, da sem res srečen. Imam dekle, ki razume mojo bolezen in težave, vedno mi je pripravljena stati ob strani in mi prisluhniti, kar pa je neprecenljive vrednosti, vsaj zame. Seveda pa me marsikdo, ki ga po dolgem času srečam, vpraša naslednje: »Uroš, a je zdaj vse ok? Mislim, hrana pa to …« Sam mu odvrnem le naslednje: »Stoodstotno ne bo nikoli, to so mi povedali tudi v bolnišnici, a trudim se in nočem več doživeti, kar sem!« Najbolj ponosen pa sem bil na naslednje besede, ki mi jih je ob prvem pregledu izrekla zdravnica dr. Karin Sernec, ki me je spremljala skozi moje zdravljenje na kliniki: »Uroš, le nekaj ljudi je takih, kot ste Vi, malokdo doseže to, kar ste dosegli Vi, in res ste lahko ponosni nase!« Nikoli si nisem mislil, da mi bo uspelo toliko, kajti bil sem tik pred tem, da umrem. Ne, v bistvu sem si želel, da bi umrl. A nekako sem premagal ta boj, ja, to je boj s samim sabo, kajti na novo se moraš naučiti spet jesti in živeti. Ko si v največji krizi, ne vidiš ničesar drugega okrog sebe, cel čas misliš le na hrano, od trenutka, ko vstaneš, pa do trenutka, ko se odpraviš spat. Moje najhujše krize ne bom pozabil nikdar, pri višini 176 cm sem imel 35 kilogramov in sem bil na nitki svojega življenja, a niso pustili, da bi se pretrgala. Hvaležen sem, da sem danes še tu.
