Ljudje se včasih premalo zavedamo, kako postopamo z živalmi
in na kakšen način jih obravnavamo. Tudi
to so živa bitja, ki imajo srce in svoje pravice. Ljudje prevzemamo neke vzorce
obnašanja do živali, pri čemer se premalokrat vprašamo, kaj s tem pravzaprav
povzročamo. če se zamislimo, kako včasih človek obravnava in deluje na živali,
bi potem skoraj lahko rekli, da to sploh ni človek. če pomislimo, v kakšnih nemogočih razmerah živijo nekatere živali,
če pomislimo na množične klavnice, potem na to, na kakšen način jih
transportirajo v kamionih, velikokrat brez vode in brez vsega, kako milijone
živali do smrti mučijo v poskusnih
laboratorijih, milijoni divje živečih živali so žrtve primitivnega,
neusmiljenega lova zaradi modnega trenda. Vse to
je skrajno kruto ravnanje. Ampak včasih sploh ne pomislimo na to. Ko pride končni izdelek na mizo ali preizkušamo
novo kozmetično sredstvo, niti ne pomislimo,
iz česa je, kaj je bilo pred tem, kaj se je dogajalo v vseh prejšnjih fazah.
Spremeniti moramo našo miselnost in živali vrednotiti kot živo bitje, kajti vez
med živaljo in njenim skrbnikom je lahko zelo močna in globoka.
Ljubijo brezpogojno
in nenehno nam pomagajo na načine, ki jih pogosto ne prepoznamo. Mi jih
hranimo, negujemo, peljemo k veterinarju in one v zameno tešijo naše duše na
zaznaven način.Veliko dajejo in vendar v zameno ne dobijo toliko.
Sedaj se bom »spotaknila« ob skrajno nehumano človeško dejanje, ki ga
sama brezkompromisno obsojam, in vas vprašala, ali nimamo slabe vesti, da živimo v civilizaciji, katere znanost
vključuje takšne brutalnosti in njena medicina zdravi z metodami, ki prinašajo
živalim toliko gorja?
Vsak dan se izvajajo
številna grozodejstva na živih bitjih, v kozmetični, oboroževalni
industriji, v biologiji, v farmacevtski industriji in v medicini. Vsak dan
grozovito zlorabljajo in pohabljajo na tisoče živali. Odgovorni v državi, industriji in znanosti ne slišijo tihe prošnje
mučenih in pobitih živali. Brez
usmiljenja, na žalost.
Kako dolgo zdrži živalsko življenje, preizkušajo tako, da živali
znanstveno zastrupijo, zmečkajo,
poparijo, strokovno v njih izzovejo bolezni, okužijo jih s tumorji, jih obsevajo. živalim odstranijo možgane, mesece dolgo so vpete v aparaturah,
obdelujejo jih z elektrošoki. V oči jim kapljajo kemične substance, prerežejo jim hrbtenjačo, operirajo jih pri polni zavesti, povezujejo jim
gobčke, da ne morejo več kričati. živim živalim odpirajo trebuhe, operirajo jih z ali brez narkoze, svinjam
dajejo raztopino pralnih praškov, dokler ne poginejo, albino kuncem jedke tekočine v oči, dokler ne
oslepijo, mačkam prekinejo očesne
mišice in jim vstavijo elektrode v očesne votline, da se orientirajo s
škiljenjem, psom uničijo prsnico in
odklopijo glavno arterijo, da se jim ustavi srce in umrejo. Predstavljajmo si,
kako kričijo opice, ko jim vstavijo
jeklene sonde v možgane in jim vbrizgajo kemične snovi, kako delujejo določene
strupene snovi, ki jih dajo živalim, ki nato pogosto ure dolgo trpijo v krčih,
visoki temperaturi, krvavi driski, dokler jim končno ne poči želodec, ko jim
ohromi dihalni sistem.
Kruta blaznost vivisekcije
proizvaja tolikšne strahote, da si jih nekateri niti v sanjah ne predstavljajo.
Komu služijo poskusi na živalih? Nam ženskam, ki hočemo vsak dan
izgledati lepe in zaradi tega preizkušamo najnovejša kozmetična sredstva,
nikoli pa se ne vprašamo, od kod je to vse prišlo in na kakšen način? Industrije,
grajene na osnovi okrutnega mučenja in ubijanja živali? Radovednost, komercialni dobiček? Kajti poskuse na živalih je
mogoče nadomestiti z alternativni
metodami in po drugi strani pa je mučenje živali v poskusih že v osnovi nesmiselno, kajti rezultati,
pridobljeni na živalih, niso prenosljivi na
človeka. O tem je veliko dokazov. Aspirin bi bil na primer prepovedan, če bi
ga preizkusili na živalih, kar velja tudi za peniclin, saj ta deluje smrtno na
zajce in morske prašičke. živali niso
stvar za poskuse, temveč so živa bitja, ki imajo pravico do življenja.
čas je, da vsak razmisli o tem, ali bo, posredno ali neposredno,
podpiral vivisekcijo in s tem zločine nad živimi bitji. Najbolj žalostno pa je, da če je poskus na živalih dovoljen s strani sodišča, se ne more pritožiti
niti društvo za zaščito živali
kljub »velikim« besedam v Zakonu o
zaščiti živali.
Sama strogo obsojam
takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi strinja z mano, kajti živali
so tako kot ljudje psihološka bitja, ki se zavedajo svojega dobrega ali slabega
položaja.
živali nam tudi pomagajo preobraziti našo nesrečnost in
negativnost, da postanemo boljši ljudje. V prisotnosti živali se naučimo ostati
skromni, postanemo prijaznejši in manj sebični in spoštovanje do živali samo
utrjuje naše spoštovanje do sočloveka. Skozi naše domače živali se lahko
naučimo, kako izkoristiti energijo našega ega za pozitivne in konstruktivne
dejavnosti. In ena izmed dejavnosti je
boriti se za spoštovanje pravic živali in sožitje med človekom in živalmi.
V upanju, da bom komu odprla oči,
sem se odločila napisati kolumno, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne
verjamejo ali nočejo verjeti, spregledali.
