Ker govori in tudi poje o Jezusu, za Ano Soklič ni bilo mesta na evrovizijskem spektaklu, meni soboški škof Peter Štumpf.
Na praznik Binkošti je škof Peter Štumpf postregel s pridigo, v kateri se je dotaknil tudi Evrovizije. Meni namreč, da naši pevki Ani Soklič v finalu ni bilo mesta zato, ker govorila in pela o Jezusu.
V pridigi je omenil tudi to, da Sveti Duh preprosto ni hotel, da se pojavni sceni, kjer v perje in samo v nekaj trakcev odeto človeško meso poveličuje hudobnega duha in z njim povezane gnusobe, o katerih se človeku naježijo lasje.
Njegovo pridigo si lahko v celoti ogledate spodaj.
»Praznik Binkošti ali praznik razodetja svetega Duha apostolom bi lahko imenovali tudi praznik novih možnosti. Kot vemo iz evangelijev, so Jezusovi učenci povsem odpovedali v uri njegovega trpljenja in smrti. Čeprav se jim je po vstajenju prikazal in so ga videli, otipali njegove rane, z njim govorili in celo jedli, so zaradi zatajitve in strahopetnosti vseeno morali iti na popravni izpit. Pri tem so dobili advokata ali zagovornika, Svetega Duha, da so se v njegovi moči prečistili v svojem mišljenju in ravnanju ter tako postali pogumni oznanjevalci Jezusovega vstajenja.
Zanimivi so ognjeni plameni nad njihovimi glavami. Kaj bi to lahko pomenilo? Sijaj Božjega veličastja. V Svetem pismu se Bog nekaterim prerokom razodene v plamenu: recimo Mojzesu v gorečem grmu, ki ni zgorel; potem Eliju, ki je bil v ognjenem vozu vzet v nebo. Božji plamen pomeni prečiščenost, moč in luč.
Nekaterim prerokom je angel očistil ustnice z žerjavico iz nebeškega oltarja, da so lahko oznanjali Božjo besedo.
Plamen Svetega Duha pomeni prečiščenost duše ter gorečnost za Jezusa. Sveti Duh je tako na Binkošti s svojim plemenom požgal v Jezusovih učencih strah, da bi se jim kaj zgodilo zaradi Jezusa in jim je vžgal ogenj nove ljubezni do Jezusa in prebudil željo, da bi ga oznanjali do skrajnih mej tega sveta.
Joj, kako zelo potrebujemo tudi mi ognja Svetega Duha. Papež Frančišek nas nenehno spodbuja, naj gremo na obrobja in tam oznanjamo Jezusa. Toda kje so ta obrobja? To so kraji, kjer nihče nič ne govori o Jezusu. Ti kraji so suhoparni, duhovno pusti, birokratski, dolgočasni, preračunljivi, brezobzirni, naveličani… Ti kraji so povsod.
Kje pa še danes sploh kdo govori o Jezusu? - razen po cerkvah in veroučnih učilnicah. Še po domovih se ime Jezus skoraj več ne sliši. Povsod govorimo o vsem mogočem in nemogočem, samo o Jezusu ne. Kot da je on najbolj postranska in nepomembna stvar na svetu. Življenje ljudi poteka povsem brez Jezusa.
Le tu in tam peščice verujočih govorijo o Jezusu, vendar te peščice niso nikjer slišane. Teh skupinic ljudi je sicer na tisoče, toda ne zmorejo tega sveta prekvasiti z Jezusom.
Kje so vzroki? Apostol Pavel jih našteje kar nekaj: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepje, strankarstva, nevoščljivost, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Take reči se najdejo povsod. Ni ga kotička na tem planetu, ki bi bil tega povsem prost. Vsak v sebi nosi nekaj tega. In zaradi tega ne moremo reči, da smo svobodni. Zdaleč od tega. Vsi čutimo težo teh reči. Niti ne vemo ali bi se jih radi osvobodili, ko pa se nam zdi, da brez njih ne moremo ne živeti in ne funkcionirati. Vendar pa si s temi bremeni ne moremo obetati, da bi lahko napravili kakšen korak do Jezusa.
In prav zato potrebujemo Svetega Duha. O Jezusu ne moremo niti misliti ne govoriti brez Svetega Duha. Niti moliti ne moremo brez njega, saj Sveti Duh sam moli v nas, ko mi molimo. Samo Sveti Duh lahko napravi pravi potres, ko zruši v nas zidove, ki so nas ogradili od Jezusa in postavi na pravo mesto smerokaze, ki nas vodijo do Jezusa.
Velikokrat se nam v življenju podirajo načrti, ki smo si jih sami zasnovali, in smo mislili, da so dobri. Ne vemo, kaj se je zgodilo. Mogoče smo zaradi tega jezni in razočarani. Ostali smo brez načrtov, brez perspektive. Mogoče bomo šele v večnosti spoznali, da so bili to načrti, ki nas niso vodili do Jezusa. Te načrte nam je sesul Sveti Duh, da bi nas osvobodil od naše zgrešenosti. To je težko razumeti, še težje sprejeti. Ker se sami ne moremo spremeniti, ker se največkrat nočemo, poseže Sveti Duh tako, da nam očisti razum in srce ter nam okrepi voljo za začetek nove poti do Jezusa.
Zakaj se naša pevka Ana Soklič ni uspela uvrstiti v evrovizijski finale? Zato ker govori in poje o Jezusu. In Sveti Duh preprosto ni hotel, da se pojavi na sceni, kjer v perje in samo v nekaj trakcev odeto človeško meso poveličuje hudobnega duha in z njim povezane gnusobe, o katerih se človeku naježijo lasje. Pesem Ane Soklič je bila preprosto preveč čista in lepa, da bi se znašla na evrovizijski razuzdanosti. Ne gre metati biserov v blato. Škoda jih je, ker se umažejo. Tam kjer je nesnega, je škoda belega oblačila.
Mogoče za našo pevko izpad iz evrovizijskega finala trenutno pomeni razočaranje, vendar Sveti Duh vedno daje nove možnosti.
In Binkošti so za vse nas praznik novih možnosti. Sveti Duh je vedno na delu. Pri tem ne popušča. On je naš zagovornik pred nebeškim Očetom. Plamen njegovega ognja v naši duši je bil prižgan pri našem krstu in je bil razžarjen pri sveti birmi. Njegovi sadovi med nami so zmeraj vidni: veselje, mir, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje. Ljudje, ki delajo po Svetem Duhu, so tudi znanilci vseh teh dobrin do skrajnih mej tega sveta.
Blagor vsem, ki se dajo voditi Svetemu Duhu, ker njihova je blažena večnost v Očetovi hiši«.
