Vse kaže, da je naposled rešeno vprašanje, ki je begalo anatome in filozofe od antike do sem, namreč kje da je, sedež duše? Prvi so o individualni duši najprej ugibali, da je v žolču, potem precej kasneje v hipotalamusu, srcu ali solarnem pleksusu; nato je nekaj časa že kazalo, da se ubogi dušici slabo piše, danes pa verjetno ni daleč dan, ko bodo tudi na Kubi zastopali teorijo emergence, ki v grobem pravi, da je duša skupek nematerialnih lastnosti, nezvedljivih na razsežno telo, v katerem prebiva. Filozofi, ki jih bolj kot zanimanje za posamično odlikuje skrb za tisto obče, so od egipčanov in Platona prek Plotina radi zastopali teorijo svetovne duše, ki v krščanstvu preživi kot ena od troedine božanske osebnosti, tj. sveti duh. Danes pa smo pred malodane revolucionarnim odkritjem: dame in gospodje, duša je Pomurka, v naših krajih prebiva, videti jo je mogoče v (ali skozi, še ni povsem jasno odločeno) meglicah nad Muro, slišati pa v vetru na hribu v čepincih, kmalu tudi od doma preko svetovnega spleta!
Zdi se, da se je našim krajem pripetila neverjetna sreča, tržni artikel namreč, ki nas nič ne stane, ob tem pa bi se ga dalo še imenitno tržiti, po možnosti vsaj tako dobro, kot Lainšček kotira med prejemniki iz naslova knjižničnih izposoj ali Kreslin med tistimi, ki jim Sazas dejansko kaj da, ne le jemlje. Pričakujemo lahko naval duhovnih turistov, ki povrhu sploh nimajo pravice do kakršnekoli reklamacije pri našem trženju duše, saj je, če se jih ta ne dotakne, problem pač v njih, ker so pač že preveč pokvarjeni od sveta, da bi jo začutili, če pa jo, je pa tako ali tako vse v najlepšem redu. Praktičen poskus, ali človek ima dušo ali ne, pa bo zgledal nekako takole: na mestih in ob časih, kjer in ko je Mura najbolj plitva, bodo stali po možnosti rdeči cokelčki, kot so bili tisti Valentine takrat še zgolj Smej, ki si jih bodo za bakšiš lahko nadeli duše lačni iz vsega sveta, in z njimi zabredli v reko. Preko nje in po njej bodo brodili tako dolgo, dokler se jim vsaj eden ne sname, potem pa si bodo z odgovorom na preprosto vprašanje, kaj se je to bilo zdaj zgodilo, lahko končno prišli na jasno tako o tem, ali duša je, kot tudi o tem, ali jo imajo. Tisti, ki bodo rekli, da jim je coklo ukradel vodni duh vedomec, bodo smeli tako upati, da po smrti pridejo skozi vodo na oni breg, kot tudi biti prepričani, da dušo imajo, medtem ko bodo tisti, ki bodo trdili, da jim je coklo snel tok, po smrti obsojeni na večni pekel vode, skoraj večni, saj se bo njihova reinkarnacija njihove zablodele duše ponavljala toliko časa, dokler pač pravilno ne opravijo tega preprostega poizkusa in svojo ubogo dušo odrešijo karmičnega kolobarjenja ter ji na ta način povrnejo mir.
Od tega bomo imeli korist vsi, od mesarjev do pesnikov, saj se bo po tem brodenju še kako prilegla vsaj za palec debela rezina šunke na pravovernem kruhu, to je takem, ki je bila moka zanj zmleta v mlinu na Muri, trpele pa kvečjemu svinje in nemoten razplod ribjega rodu, te pa je oboje skupaj z vsem kar leta, leze in gre Gospod itak za vse večne čase kmalu po stvarjenju zaupal v našo oblast. Tisti z osnovno šolo bodo rezljali cokle in zaračunavali uporabnino zanje, tisti s srednjo skrbeli za žito in pujse, tisti s fakulteto pa pisali slavospeve Muri, njeni duši in starožitnosti na čast. Morda je na začetku zoper tovrstni obskurantizem in novodobno poganstvo pričakovati kvečjemu kakšen protest z edino in večno resnico seznanjene vesoljne Cerve, a ko bo ta uvidela, da si je brezdomni sveti duh končno našel zavetje v naših krajih, le da mu tukaj pravimo duša, bo to gotovo sprejela in organizirala romarske turneje od Me?ugorja do Lurda, na katerih si bodo pri nas najbolj goreče verujoči lahko hladili od hercegovskega kamna razbolele noge, preden pred nedoumljivo skrivnostjo padejo na kolena v Franciji. In ni vrag, da se ne bi skupaj z dušo v naše kraje naselilo tudi blagostanje!
