Rakija doživlja razcvet: Največ kompleksnosti in okusa ti da sliva

»Ni to, ko ti je prijatelj od svojega dedka prinesel rakijo v plastenki. Imeli smo ogromno problemov, ko smo začeli, ker je vsakdo nekaj prozorno-zelenega poskusil pri nekemu kolegu iz srednje šole, niso pa te rakije bile dobro narejene, niti niso imele dobrega okusa. Tako so imeli z rakijo slabe izkušnje.«

Skratka, rakija ni tista »ogabna zadeva iz plastenke, s katero si se napil v srednji šoli in potem bruhal, ampak je vrhunska žgana pijača«.

»Tu imaš samo rakije,« k stvari v svojih poslovnih prostorih, kjer police pred lično okrašeno steno krasi mnoštvo ustekleničene tekočine, za katero ekskluzivni dobavitelji so, preide Miro Janković.

»Rakije so iz Srbije ter Bosne in Hercegovine,« nadaljuje in jih nekaj izpostavi: samostansko, o kateri pove, da za »dobro ceno dobiš dobro rakijo«; Monogram; gotovo bi nadaljeval, če ga ne bi prekinili z vprašanjem, kaj imata oziroma nimata skupnega rakiji iz ene in druge države.

Toliko sadja, da ne vedo, kam z njim

»Srbi imajo več destilarn, daljšo tradicijo, so pa eni in drugi Srbi. Pogosto se dogaja tudi, da ko Bosancem zmanjka sadja, gredo ponj v Srbijo, zato se lahko zgodi, da piješ bosansko rakijo, v kateri je srbsko sadje,« pove in navrže, da je Srbija tretja na svetu po proizvodnji slive, druga po proizvodnji maline.

»Imajo ogromno sadja, a ne vejo, kam z njim, zato so začeli delati rakijo,« kar nadalje ponazori s primerjavo: »Ni to Irska, kjer so vsi veseli, če jim zraste eno jabolko. Oni imajo pšenico in zato delajo viski.«

Dve veliki zlati medalji

Janković se nato vrne k naštevanju ponudbe. »Potem imaš Dubiozo Kolektiv, poznate zasedbo?« Poznamo, poznamo. »Tale je pa naša, slovenska. To je Ta fina. Blagovna znamka je slovenska, registrirana je tukaj, dela pa se 'dol'. Želeli smo ga delati tukaj, ampak ni destilarne, ki bi znala to proizvesti.« O lastni destilarni ne razmišlja, ker je to »povsem drug proces. Proizvodnja in prodaja sta dve povsem različni zadevi«.

Ta Fina je v Srbiji dobila »dve veliki zlati medalji«, in sicer februarja lansko leto.

Blagovna znamka je nastala v sodelovanju s katedro za fermetacijo in destilacija sadja na beograjski fakulteti. Ogledali so si kopico hrastovih sodov in se na koncu odločili za miks arom, da so dobili ta okus in si zagotovili, da ga je dovolj. Kolekcija je bila v nastajanju leto dni in pol.

V presojo so jo poslali anonimno. Kot pove Janković, je bil vzorec označen le s številko. Žirija podeljuje bron, srebro, zlato in veliko zlato. Jankovićeva rakija je, kot rečeno, dobila dva velika zlata. Skratka, Ta fina je edina slovenska rakija, namenjena slovenskemu potrošniku.

»Slovenci radi pijejo slovensko,« pove in doda, da je »to bolj slovensko kot Fructal«. Zaenkrat je na voljo še v Bosni in Hercegovini, pogovori s Hrvaško še potekajo.

Faith No More, But More Rakija

Janković nas nato popelje do Zlatega toka. »To je najboljša kolekcija sliv, kar se jih da dobiti,« pove. »80 odstotkov michelink v Sloveniji ima vsaj eno steklenico, če ne vse.«

»Ta flaša te pride 210 evrov. Na leto jih naredijo 500. Letos jih bo zmanjkalo že junija, lansko leto jih je oktobra. Pred korono je bila na ISCV v Londonu, kar je neke vrste svetovno prvenstvo za žgane pijače in vina; v svoji kategoriji je dobila najboljšo oceno.«

Isti proizvajalec skrbi še znamko Yebiga, ki pripada basistu kultne ameriške rock zasedbe Faith No More Billu Gouldu – gre za rakijo, namenjeno ameriškemu tržišču, a je, tako Janković, povpraševanje tolikšno, da mu ne morejo več zadostiti.

»Rakija je doživela renesanso,« vzneseno poudari Janković. »V Ameriki 'razturajo'. Flaša je pri njih 40, 50 evrov.«

Prvi uradni srbski koktajl

Naslednja iz svete trojice je BB Klekovača. Delajo jo od leta 1905. »To je stara slivovka z dodatkom brina. To so stregli na Orient Expressu, Milan Vujić pa se je domislil prvega uradnega srbskega koktajla, poimenovanega Kleka & Soda. To je v bistvu predhodnik gin tonika,« pove Janković in napove, da se bodo letošnje poletje osredotočili ravno na koktajl iz nje.

V korak z revolucijo

Kako postaneš distributer za kaj takega? Janković in njegov poslovni partner Alen Mencinger ste se tega lotila »pet, šest let nazaj, ko tega še nihče ni delal. Tako je nastalo podjetje Alambik in spletna stran Premium Spirits. Od takrat se je število destilarn povečalo, saj jih Srbija subvencionira, povečal pa se je tudi izvoz«.

Rakija je vrhunska žgana pijača – poleg francoskega konjaka najbolj popolna, pove sogovornik. »Največ kompleksnosti in okusa ti da sliva, ker ima veliko aroma in vonja, še preden jo dajo v sod. Viskiju ga po drugi strani da ravno ta.«

A nazaj k razcvetu. Janković je prepričan, da se srbski rakiji dogaja, kar se je pred 20 leti začelo dogajati slovenskemu vinu. »Neka revolucija,« temu pravi. Nič presenetljivega torej, kot navrže, saj naj bi v zadnjih desetih letih v Srbiji postavili nekaj tisoč novih destilarn.

Janković in Mencinger sodelujeta z več kot 700 lokali in restavracijami v Sloveniji. Kar naročijo do 17. ure, imajo naslednji dan v lokalu, pove, sam salon pa je namenjen strankam in vsem zainteresiranim.

Kar se tiče sadnih žganj, nimata konkurence, bosta pa prej ali slej v svojo ponudbo začela dodajati še druge destilate, a »to iz povsem praktičnih razlogov, saj želijo gostinci imeti enega distributerja, ki jim pokriva vsa žganja«.

Koliko steklenic gre torej na leto skozi njune roke? Več deset tisoč, bolj v podrobnosti pa nista želela iti.