Psihiater Zlatko Horvat o znakih samomorilne stiske: »Prva pomoč je pogovor«

Pomurje je v začetku junija pretresla novica, da so policisti v treh zaporednih dneh obravnavali tri primere samomora. Dogodki so v javnosti odprli številna vprašanja o duševnem zdravju prebivalcev, samomorilnosti v regiji in možnostih pomoči ljudem v stiski.

Kot smo že poročali, so na Policijski upravi Murska Sobota pojasnili, da so med 1. januarjem in 4. junijem letos obravnavali sedem samomorov, medtem ko so jih v enakem obdobju lani pet. 

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ob tem opozarjajo, da zgolj na podlagi posameznih dogodkov ni mogoče sklepati o širšem trendu samomorilnosti, saj je lahko šlo tudi za naključno sosledje primerov.

Ne glede na statistiko pa vsaka izgubljena življenjska zgodba odpira isto vprašanje: kako prepoznati človeka v stiski in kako mu pomagati pravočasno?

Zlatko Horvat, specialist psihiatrije iz Zdravstvenega doma Murska Sobota poudarja, da samomorilnih misli nikoli ne smemo jemati zlahka.

»Prva pomoč je pogovor«

»Prva pomoč je pogovor.« To je prvo in najpomembnejše sporočilo, ki ga izpostavlja Horvat.

Ko človek nakaže, da ne zmore več, ni bistveno, da imamo pripravljen popoln odgovor. Pomembno je, da ostanemo ob njem, ga poslušamo in se ne ustrašimo pogovora.

Po njegovih besedah ljudje redko neposredno povedo, da nameravajo storiti samomor. Veliko pogosteje svojo stisko izražajo posredno - skozi vedenje, spremembe navad ali umikanje iz družbe.

Posameznik se lahko začne zapirati vase, izgublja zanimanje za odnose, ureja osebne dokumente, vrača dragocene predmete, piše oporoko ali vzpostavlja stike z ljudmi, s katerimi že dolgo ni govoril. Takšna dejanja so lahko opozorilni znaki, da se v ozadju dogaja nekaj resnega.

»Prav zato je pomembno, da okolica opazi spremembe,« opozarja Horvat.

Ko stiska ni vidna na prvi pogled

Posebej pozorni moramo biti pri ljudeh, ki se že soočajo z duševnimi motnjami. Med dejavniki tveganja Horvat izpostavlja depresijo, anksiozne motnje, psihoze, osebnostne motnje ter odvisnosti od alkohola in drugih psihoaktivnih snovi.

Depresija je ena najpogostejših spremljevalk samomorilnih misli. Zanjo je značilno, da se ljudje pogosto začnejo umikati iz družbe, izgubljajo voljo do aktivnosti, ki so jih prej veselile, in vse težje vidijo izhod iz svojih težav.

A samomorilna stiska ni omejena zgolj na ljudi z diagnosticiranimi duševnimi motnjami. Kot poudarjajo tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, gre praviloma za preplet številnih dejavnikov - osebnih, socialnih, ekonomskih in zdravstvenih.

»Vedno gre za preplet dejavnikov tveganja, ki se v določenih okoliščinah nesrečno povežejo,« poudarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Pri mladostnikih se stiska pogosto pokaže drugače

Posebno pozornost strokovnjaki namenjajo otrokom in mladostnikom.

Horvat opozarja, da mlajši otroci pogosto še ne znajo jasno ubesediti svojih občutkov, zato se stiska lahko kaže tudi skozi telesne težave. Ponavljajoče se bolečine v trebuhu, glavoboli, izostajanje od pouka ali nenadne spremembe vedenja so lahko znak, da otrok potrebuje pomoč.

Pri mladostnikih pa je pomembno predvsem to, da odrasli njihovih težav ne zmanjšujejo.

Kar se odraslemu zdi prehodna težava, je lahko za mladostnika občutek popolnega življenjskega poraza. Ljubezenska razočaranja, zavrnitev, konflikti v družini ali neuspeh v šoli lahko povzročijo občutek brezizhodnosti.

»Eh, saj boš našel drugo punco,« ni odgovor, ki bi mladostniku pomagal, opozarja Horvat. Takšne izjave lahko ustvarijo občutek, da ga nihče ne razume in da njegove stiske nihče ne jemlje resno.

Nevarna zmota, ki lahko stane življenje

Med najbolj razširjenimi zmotami je prepričanje, da ljudje, ki govorijo o samomoru, tega v resnici ne bodo storili.

Horvat takšno razmišljanje odločno zavrača.

»Kdorkoli omenja oziroma govori o tem, da bi si nekaj naredil ali ima samomorilne misli, moramo vsakega človeka s takimi izjavami vzeti resno, ker nikoli ne vemo, kaj je v ozadju.«

Človek lahko reče, da ima vsega dovolj, da ne vidi več smisla ali da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Takšne izjave so vedno znak stiske, ki zahteva pozornost.

Namesto da jih odpravimo z zamahom roke, si moramo vzeti čas za pogovor.

Ali lahko vprašanje o samomoru poslabša stisko?

Eden najpogostejših strahov med svojci in prijatelji je, da bi človeku z neposrednim vprašanjem dali idejo za samomor.

Po besedah psihiatra ta strah ni utemeljen.

Nasprotno - veliko večja nevarnost je, če opozorilne znake preslišimo.

Če sumimo, da je nekdo v hudi stiski, ga lahko neposredno vprašamo:

• Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?
• Ali razmišljaš o samomoru?
• Imaš občutek, da ne zmoreš več?

Pomembno je, da vprašanja postavimo mirno, brez obsojanja in brez moraliziranja.

Človek v stiski potrebuje predvsem občutek, da ga nekdo sliši.

Kdaj je potrebna nujna strokovna pomoč?

Samomor je praviloma proces, ki se razvija postopoma. Najprej se lahko pojavijo pasivne misli o smrti, nato samomorilne ideje, v najnevarnejši fazi pa človek oblikuje konkreten načrt.

Če pove, kako, kdaj in s čim si namerava vzeti življenje, je treba ukrepati takoj.

»To pa to bom naredil, to pa to sem si pripravil,« pove Horvat.

Takrat ni dovolj zgolj tolažba. Najpomembnejši stavek, ki ga lahko izrečemo, je: »Lahko ti pomagam. Greva skupaj po pomoč.«

Pomoč lahko poiščemo pri osebnem zdravniku, dežurni zdravstveni službi ali v urgentnih psihiatričnih ambulantah, ki delujejo 24 ur na dan.

Pomurje med bolj obremenjenimi regijami

Horvat opozarja, da je samomorilnost v regiji že vrsto let visoka. Med razlogi izpostavlja predvsem stigmo, povezano z duševnimi motnjami, ter socialnoekonomske dejavnike, kot so nižje plače, več brezposelnosti in manjša gospodarska razvitost v primerjavi z osrednjo Slovenijo.

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je bilo leta 2015 v Pomurju zabeleženih 18 samomorov, leta 2024 pa 26.

Odgovornost nosi celotna družba

Preprečevanje samomora ni naloga zgolj zdravstvenega sistema. Pomembno vlogo imajo družina, prijatelji, sodelavci, šole, delovna okolja, lokalne skupnosti in mediji.

Na delovnem mestu lahko prvi opazimo sodelavca, ki se je začel umikati, je izgubil zbranost ali deluje drugače kot običajno. V družini in med prijatelji lahko z iskrenim pogovorom ustvarimo prostor, kjer človek začuti, da ni sam.

Pomoč obstaja

Najpomembnejše sporočilo strokovnjakov ostaja jasno: samomorilna stiska je rešljiva in človek z njo ne sme ostati sam.

»In že takrat, ko pokliče in se začne pogovarjati in da ven iz sebe tisto, kar ga muči, je potem to že ogromno. S tem lahko že v bistvu rešimo življenje,« poudarja Horvat.

Včasih je prvi telefonski klic, prvi pogovor ali prvi obisk pri zdravniku tisti korak, ki človeku pomaga preživeti najtežji trenutek.

Prav zato samomorilnih misli nikoli ne smemo preslišati. Pogovor sam po sebi morda ne odpravi vseh težav, lahko pa odpre vrata do pomoči. In včasih je prav ta prvi pogovor razlika med življenjem in smrtjo.

Če potrebujete pogovor ali ste v stiski, lahko pokličete:

• 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik, 24 ur na dan.
• 116 111 – TOM, telefon za otroke in mladostnike, vsak dan, med 12. in 20. uro.
• 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski, vsak dan, med 19. in 7. uro zjutraj.
• 031 233 211 – Ženska svetovalnica, krizni center, 24 ur na dan.
• 080 11 55 – SOS telefon, 24 ur na dan.

V nujnih primerih pokličite 112.