Marijan Vuzem je velik človek iz Murske Sobote, ki je do dopolnjenega 65. leta starosti skupno daroval kar 60 litrov krvi. Za krvodajalstvo se je odločil po tem, ko je med vojaškim služenjem pomagal kolegu, ki mu je počila lobanja.
Marijan Vuzem iz Murske Sobote bo v prihodnjem letu dopolnil 65. leto starosti, s čimer se bo končala njegova možnost darovanja te življenjsko pomembne tekočine.
Pomurec je v svojem življenju sicer skupno daroval kar 60 litrov krvi, prvo leta 1979, ko je v času služenja pri JLA pomagal ponesrečenemu vojaškemu tovarišu.
Dogodek je predstavljal povod za njegovo dolgoletno krvodajalsko kariero, v kateri je za mnoge ljudi storil veliko dobrega.
Kdo je darovalec Marijan?
Marijan Vuzem je upokojeni pomurski montažni delavec, rojen v Lucovi na Goričkem, ki bo marca prihodnje leto dopolnil 65. leto starosti, s čimer se bo končala njegova možnost darovanja krvi.
Slednjo je Marijan v teh dneh sicer daroval že 135-ič, skupno pa pomoči potrebnim namenil kar 60 litrov te življenjsko pomembne tekočine.
Kot je dejal, je kri prvič daroval pred štiriinštiridesetimi leti, davnega leta 1979, v času služenja pri Jugoslovanski ljudski armadi v Dugem Selu pri Zagrebu.
Takrat so pomagali vojaškemu tovarišu, ki je v nesreči izgubil veliko krvi.
Verjetno se mu v tistem času še sanjalo ni, da bo v prihodnjih letih neštetokrat sedel na krvodajalski stol in na ta način pomagal sočloveku.
Žalostni dogodek iz leta 1979 povod za Marijanovo krvodajalstvo
Marjan se s cmokom v grlu spominja žalostnega dogodka iz leta 1979, ko se je v vojski prvič srečal z darovanjem te nenadomestljive tekočine.
Tovariš, ki mu je daroval kri, je dva tedna po nesreči podlegel poškodbam, zato se svoje prve darovane tekočine spominja z grenkim priokusom.
Kot je dejal Marijan, je v vojašnico v Dugem Selu na Hrvaškem prišel v začetku leta 1979, tam pa se je tudi prvič srečal s krvodajalstvom.
»Bilo je neko nedeljo popoldne, ko so imeli vojaki prosto in smo igrali nogomet. Pri tem seveda kot velik ljubitelj igre nisem smel manjkati. Na tekmi je bil tudi tovariš iz Banjaluke, ki ni bil ravno športen tip, zato smo ga poslali v gol.«
A kot pravi Marjan, se je slednji dolgočasil in zagrešil usodno napako.
»Obesil se je na prečko gola, ta se je v tistem trenutku zazibala, zaradi česar je kolega padel in z glavo udaril ob asfalt. Ob udarcu mu je počila lobanja,« se je žalostnega dogodka, ki ga je spodbudil k krvodajalstvu, spominjal Pomurec.
»Vsi, ki so bili takrat na igrišču, so s poškodovanim prijateljem odšli v bolnišnico v Zagrebu,« je dodal Vuzem.
»Ker je izgubil veliko krvi, smo jo prisotni darovali za njegovo operacijo. Žal ga nismo mogli rešiti. Dva tedna pozneje nas je kolega zapustil, to pa nas je močno prizadelo.«
Tako pretresljivo izkušnjo opisuje sogovornik Marijan, ki je že po treh mesecih od nesreče kri daroval ponovno, med služenjem vojaškega roka pa so mu jo skupno odvzeli štirikrat.
Po prihodu iz vojske in pridobljeni zaposlitvi krvodajalstva ni opustil. Ravno nasprotno - po treh mesecih od zadnjega darovanja je ponovno začutil potrebo po njem.
»To je tako, kot če si strasten kadilec in te cigarete zasvojijo. Tako zelo ti to manjka. Od takrat naprej nenehno darujem kri, to pa vedno počnem na transfuzijskem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota,« je dodal.
Upa, da bodo dobro delo opravljale tudi naslednje generacije
Vuzem že sedaj obžaluje, da se mu izteka krvodajalska kariera, saj bo kri glede na starost lahko daroval le še do konca koledarskega leta 2024, torej največ tri- do štirikrat.
»Mnogi so mi pogosto govorili, da lovim rekorde, pa to ne drži. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje.
Sem daroval 60 litrov, a kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, tolikšno količino krvi porabijo za tri ali štiri osebe, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so zato zares pomembni,« je dejal.
Slednji je za krvodajalstvo navdušil tudi svoja sinova - Damjana in Davorja, ki sta ga že kot otroka večkrat spremljala na odvzemih.
Upa pa tudi, da bodo po podobnih stopinjah zakorakali tudi njegovi trije vnuki: Bastjan, Aljoša, Liam.
»Ko sta sina postala polnoletna, sta se sama odločila za darovanje, na kar sem res ponosen. Žene pa nisem uspel navdušiti,« je v smehu dodal.
Krvodajalstvo velja za plemenito dejanje
Marijan se rad spominja organiziranih krvodajalskih akcij, ki so pomenile, da so se s prijatelji iz vasi vsako leto skupaj odpravili na odvzem.
»Zjutraj okrog šestih smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se šele okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam preždeli tudi do poznega popoldneva. To so bila res posebna doživetja.«
Vuzem še opaža, da so bili ljudje nekoč bolj pripravljeni priskočiti na pomoč. Sam upa, da bo tega v prihodnje več.
Kot pravi, se je za krvodajalstvo pred mnogimi leti odločil zato, ker rad pomaga ljudem v stiski. Nekaj pa je k temu prispevala tudi njegova tridesetletna nogometna kariera, ki je v njem vzbudila željo po aktivnem sodelovanju z drugimi.
»Gre za eno najplemenitejših oblik pomoči sočloveku,« še razmišlja o darovanju krvi.
Nekomu lahko rešite življenje
V Sloveniji v povprečju vsakih pet minut nekdo potrebuje kri, kar pomeni, da pri nas v povprečju potrebujemo okoli 300 do 350 krvodajalcev na dan.
Slovenija se sicer s številom krvodajalcev uvršča v evropsko povprečje, kar nam zagotavlja, da smo na področju preskrbe s krvjo samozadostni.
Razmerje med krvodajalci glede na spol pa je naslednje: 34 odstotkov je žensk, 66 odstokov pa moških.
Spomnimo, da lahko kri daruje vsaka oseba med 18. in 65. letom starosti, ki tehta več kot 50 kilogramov oziroma je njen volumen krvi, izračunan na podlagi telesne višine in telesne mase, več kot 3500 mililitrov, ki je dobrega zdravja in počutja in ki ima ustrezne vrednosti hemoglobina v krvi.
Moški lahko kri darujejo na vsake tri mesece, ženske pa na vsake štiri.
