Aplavz ob omembi avtoceste
Osrednja slovesnost ob praznovanju združitve Prekmurja z matično domovino se je zgodila v petek ob 20. uri na grajskem dvorišču v Beltincih. Nekateri dokumenti iz leta 1919 pričajo, da se je ob dogodku, ki ga praznujemo v Beltincih, zbralo več kot 20 tisoč ljudi. Na petkovi 87. obletnici dogodka se res ni zbralo toliko ljudi, vendar pa je večtisočglava množica vseeno presenetila organizatorja, saj mnogi povabljenci niso imeli prostora na klopeh in so morali slovesnost spremljati stoje. V kulturnem programu, ki sta ga pripravila Feri Lainšček in Igor Likar, je sodelovalo skoraj dvesto večinoma prekmurskih ljudi. Ob akademskih igralcih, glasbenih in plesnih gostih so največji delež predstavljali združeni folkloristi iz okoliških folklornih skupin.
Pred samim kulturnim programom je v slavnostnem govoru predsednik vlade Republike Slovenije Janez Janša med drugim povedal, da se slovenska država danes zaveda svojih dolgov do Prekmurja. V govoru je preletel zgodovino Prekmurja in proti koncu govora požel spontan aplavz ob obljubi izgraditve prekmurske avtoceste. Povedal je še, da je bila zaradi izgub na severu in zahodu naša bolečina po prvi svetovni vojni tako velika, da pridobitve Prekmurja ni bilo mogoče dojeti in pravilno oceniti. Zanimivo je, da se je dotaknil tudi prekmurskih židov, ki so imeli pred in med vojnama v Prekmurju svojo versko skupnost. Premier je opozoril, da so bili tukajšnji židje po vojni izgnani iz Prekmurja, in ob tem poudaril, da vsi vemo, kdo je bil takrat na oblasti.
če pokomentiramo sam kulturni program, bi lahko rekli, da smo vseeno lahko pričakovali več oziroma nekaj drugačnega. Sam program je bil sicer vrhunsko izveden. Res je, da na takšnih prireditvah ne gre pričakovati šovbiznisa, vendar pa bi bil lahko bolj atraktiven program med prisotnimi še bolje sprejet. Mogoče v oči bode dejstvo, da program ni vseboval nobenih modernih prvin. Prav je, da smo Prekmurci pokazali, da cenimo kulturne in naravne zaklade, ki smo jih podedovali od naših prednikov. Vendar pa Prekmurje ni le to. Kulturni program je tako le še pripomogel k ohranjanju stereotipnega Prekmurja, ki je melanholično, zasanjano, čustveno in nekoliko zaostalo v materialnem, a vseeno duhovno bogato. Mogoče je programu manjkal pogled v prihodnost, ki bi kazal, da Prekmurje nista zgolj Mura in zrelo žito, temveč tudi mladi ljudje, ki pogumno zremo v prihodnost.
Fotografije: Tanja Zrinski
