Prekmurci, ne silite v Ljubljano!

Imate izkušnje z igranjem tako na odru kot pred filmsko kamero. Ali je in kakšna je po vašem mnenju bistvena razlika med enim in drugim?

Mislim, da je ni.

Bi se strinjali s trditvijo, da se na odru ne moreš pretvarjati, v filmu pa se lahko?

Po mojem mnenju je vse skupaj ena laž. Tisti, ki je najboljši lažnivec, tisti ima oskarja (smeh).

Ali je vam vseeno, če bi se morali na filmu ali odru bodisi ljubiti ali pa boriti?

Seveda. Vabili so me tudi že porniče snemat. Ponudbo sem zavrnil, sem pa rekel, da bi vaje imel z veseljem (smeh).

O čem ste razmišljali, ko ste prvič stopili na oder?

To je bilo, ko sem bil star štiri leta. V vrtcu sem igral poštarja. Verjetno sem razmišljal o tem, kam dat poštarsko torbo, ker je bila večja od mene. In seveda takoj, ko sem stopil čez vrata sem padel čeznjo in požel salvo smeha.

O čem nasploh razmišljate, ko stopate na oder?

Ne vem. To, kar se tisti dan dogaja. Krediti (smeh). Ne vem, pač neko zgodbo že nosiš s sabo. Ko greš na oder moraš preklopiti, pozabiti realnost in se nekak zlit v ta fiktivni lik. 

V nekem intervjuju ste dejali, da so igralci indikator trenutnega stanja. So vaše predstave odraz nekega duševnega stanja slovenske kulture?

Absolutno. V bistvu vse predstave, ki jih delam so kritike družbe. Če ne delaš na ta način, potem je po mojem sploh brezveze, da kaj počneš.

Vaše priljubljene tematike so prodajalke ljubezni (kurbe), barabe in pijančki. Ali ste kdaj zaskrbljeni zaradi sporočil, ki jih imajo vaše vloge?

Ne. Ne, saj to je zrcalo družbe. Jaz samo opozarjam, kaj v sistemu ne funkcionira. 

Se ne obremenjujete z mislijo, da bi ustvarili generacijo nihilistov?

Ne. Tega igralec ne more narediti. Igralec lahko samo reši generacijo.

Bi lahko torej rekli, da poustvarjate zgodbe, ki jih piše življenje?

Absolutno. Saj to je isto kot da narediš reklame za varnost v prometu. Tiste, ki so najbolj šokantne, se ljudi najbolj dotaknejo. To pomeni, da tudi moje zgodbe morajo biti tako 'grobe', da pridejo v tebe in o njih tudi razmišljal.

Ali je lažje takšne zgodbe predstaviti, če jih doživiš sam?

Absolutno. Vse, kar se ti v življenju zgodi, moraš kot igralec nekako shraniti v spomin. Imamo več vrst spomina: od kratkoročnega, dolgoročnega. Imamo pra-strah, ki ga nosimo v sebi. Zavedno, nezavedno. Vse te stvari, ki so se ti v življenju zgodile popredalčkat in v določenem trenutku odpret tisti predal in spustit ven.

Od Boga poslan? Je pot od zibke do rakve (do groba) v življenju posameznika iskanje ljubezni in požirka žganja, ali kaj več kot to?

To je ena prispodoba zelo na kratko, ena generalija njegove življenjske poti. Drugače pa je seveda več kot to. Je to, kar sem že prej povedal, da ljudje držijo ogledalo realnosti. To je v bistvu odsev časa.

Vprašam zato, ker se prebivalce na južni strani Alp vedno prikazuje v okvirih izgube smisla življenja, kar posledično vodi v alkoholizem in nenazadnje samomor?

To je pač genski zapis nacije.

Ljubezen – se spomnite vaše prve ljubezni? Kaj pa zadnje?

Prve, seveda. Zadnja pa še traja.

Kolikokrat ste bili zaljubljeni?

Prav zaljubljen, mogoče trikrat v življenju.

Kdaj ste se prvič napili?

Mislim, da je bilo v četrtem razredu pri tabornikih (smeh).

Kakšen je pogled igralca na svet človeka, moškega in žensko?

Ne vem, ker se jaz v bistvu ne dojemam kot igralca. Jaz sem Matjaž Javšnik, ki je upornik, ki je v življenju bil proti vsemu. V bistvu sem pač nekdo, ki se odziva na neke impulze iz okolja.

Bistvena razlika med moškim in žensko?

Predvsem v tem, da smo moški taki 'šalabajzerji', da nam Bog ni dal šanse rojevat, ker bi ziher kaj zafrknili.

Imate mogoče kakšno lastnost, ki vam je povzročala težave na življenjski poti?

Vedno povem vse po resnici in vsakemu v obraz. To je ena zelo velika ovira pri karieri, poslih, prijateljih. Pač ljudje, vsaj nekateri, ne dojemajo ta pravo, iskreno prijateljstvo, kar včasih tudi boli.

Kaj mislite, katera je tista (napačna) predstava o vas, ki jo ljudje imajo?

Da sem zajebant. V privatnem življenj sem smrtno resen.

Katero vlogo je bilo do sedaj natežje odigrati?

Vloga v predstavi »Od Boga poslan« je moja prva s katero sem se res namatral zato, ker je celotna predstava čustveni vrtiljak. Moraš skakati iz enega čustvenega stanja v drugega. Seveda moraš imeti zgodbo v glavi. Nekoga, ki je iz publike potegniti na oder. V bistvu ta predstava zahteva zelo močen fokus, koncetracijo. Ne vem pa, če je ta vloga najtežja. Imam veliko drugih vlog, ki so težke, ampak ta mi je prva zelo kompleksna vloga, s katero sem se spopadel.

Katerega dela vašega igralskega repertoarja še nismo uspeli videti?

Zelo malo ljudi pozna drame v katerih nastopam in v vseh tistih predstavah, ki še prihajajo. Zdaj trenutno se ukvarjam s trilogijo. Prva, ki bo imela premiero 21. novembra, nosi naslov »Optimist«. Naslednja bo šla verjetno drugo leto ven in še nima naslova. Tretji del te trilogije, ki bo izšla čez dve leti, pa bo govorila o štajerskem kasanovu.

Ste igralec, slaven po vrhu. Vas slava kdaj moti?

Pri nas ni slave.

Še vedno trdite, da je ves svet teater?

Absolutno. Ves svet je teater. Vloge so razdeljene, ne vem po kakšnem ključu, ampak tako kot imaš Antigono, ki je zelo jasna, odločna, imaš tudi Hamleta, ki se ne more odločiti. Kot sem prej rekel, teater je odsev realnega življenja.

Kaj bi še sporočili pomurskemu človeštvu?

Ne silite v Ljubljano, ker je tu prav luštno.