Pomurje je živ laboratorij manjšin

Sprva čestitke za podeljeno akademsko priznanje.



Najprej se vam iskreno zahvaljujem za čestitike. Moram pa priznati, da še nisem dojela, da mi je Prešernova nagrada dejansko bila dodeljena. V diplomsko nalogo je bilo vloženega ogromno časa, ne toliko glede samega pisanja, ki je trajalo dobro leto,  kakor terensko raziskovalnega dela ter dela z otroci in mladostniki, s čimer se ukvarjam že 7 let.





Diplomsko nalogo sta v sodelovanju izdelala skupaj s kolegom Mirom Samardžija, je bilo usklajevanje pri delu težko?



Zame je bila to izjemna izkušnja. Miro je izvrsten družbenokritični analitik in teoretik, skupaj sva sodelovala že pri različnih drugih projektih in nama je bilo ravno zato tudi lažje. Moram poudariti, da sva imela izjemno mentorico prof. dr. Ksenijo Vidmar Horvat, ki naju je zelo spodbujala in tudi sama večkrat obiskala romsko naselje Kamenci.





Naslov diplomske naloge je Modernost, identiteta, manjšine: Evropske razsežnosti položaj romske skupnosti v Sloveniji. Je vajino raziskovalno delo potekalo izključno v Kamencih ali tudi v ostalih romskih naseljih po Sloveniji ali celo širše v evropskih razsežnostih?

 

Moje delo temelji predvsem na Kamencih, v UE Lendava iz katere izviram. Sva si pa ogledala tudi druga romska naselja po Sloveniji kakor tudi na Hrvaškem. Naredila sva tudi skupek evropskih razsežnosti, ki so značilna za vse Rome, ki živijo v Evropi. Vendar pa sem vseeno mnenja, da je morda boljše delo tisto, ki črpa iz svojih konkretnih terenskih raziskav kot pa, da se samo zanaša na sekundarne vire.



Gre oblikovati morebitne vzporednice med pomurskimi in ostalimi romskimi skupnostmi po Sloveniji?



Zanimivo je, da so v Grosupljem, ki je le 10 km vstran od evropske prestolnice Ljubljane, saj je Slovenija pred nekaj mesci predsedovala Evropski uniji, romska naselja, ki so še vedno brez vode in elektrike. Vsem Romom v EU pa so skupni določeni socialni kazalci- revščina, ne samo relativna ampak tudi absolutna, prezentacija Romov kot tujcev, priročnih »drugih«, ki svojo podlago črpa v negativnih stereotipih- posplošitve na podlagi posameznih Romov, ki so storili kriminalna dejanja, s tem, da so vsi Romi kriminalci, torej podobno kot če bi rekli, da so vsi Slovenci morilci, ker je pač Silvo Plut Slovenec. Romi so torej v dvojni podrejenosti: najprej zaradi socioekonomskih kazalcev, po drugi strani pa ravno zaradi te stigme, ki jim jo pripisuje večinsko prebivalstvo. Hkrati pa se ravno na podlagi te stigme oblikuje nadaljni položaj te manjšine. Tudi v Sloveniji se je v 50- ih letih prešnjega stoletja zgodilo to, da so za isti zločin, šlo je konkretno za kraje, vpletene, ki so bili po narodnosti Romi, obsodili na smrtno kazen, medtem ko so vpletene Slovence obsodili na nekajmesečni zapor. Diskriminacija ima torej lahko tudi takšne konkretne učinke, vendar so le ti selektivnemu spominu zdravorazumske pameti večkrat odmaknjeni.  





Romi kot entiteta, za razliko od Judov, nimajo ozemlja za katerega bi se lahko borili, obenem gre za zelo heterogena »plemena« kar še dodatno otežuje njihovo organiziranost misliš, da bi kot največja evropska manjšina morali biti v evropskem parlamentu bolje zastopani?



Romi so po mnogih socialnih kazalcih najbolj depriviligirana manjšina v Evropi. Večinoma živijo na dnu družbe, kvaliteta družbe pa se  po mojem mnenju pozna po njenem dnu. Ali kot je dejal Vaclav Havel: Romi so kot lakmusov papir, na katerem se v Evropi preizkuša ali bo sistem človekovih pravic obstal ali ne.  Seveda bi bile potrebne spremembe na neki nadnacionalni ravni, kjer še vedno ni nekih skupnih direktiv za zaščito romske narodne skupnosti na evropski ravni, v evropskem parlamentu sta trenutno le 2 romski poslanki, obe predstavljata Madžarsko.Vendar pa bi morali spremeniti tudi druge stvari, kot na primer  uvesti romski jezik v šole, v katere zahajajo Romi, kar se je sicer na nacionalni ravni že  pripravljalo, a se je ustavilo. V šoli sta madžarski in slovenski otrok nagrajena za to, da gojita svoj materni jezik, Romi te možnosti nimajo, še več po navadi so sankcionirani, če se pogovarjajo romsko. Morali bi tako kot njihovi slovenski vrstniki imeti možnost negovati svoj materni  jezik in kulturo. Romski otrok si ni izbral okoliščin v katere se je rodil, zato bi  morali, če seveda verjamemo v to, da se vsi ljudje rodimo enaki, imeti vsi enake možnosti za vse.





Bi se morale spremembe, ki bi na to reflektirale v evropskem parlamentu, sprva začeti na nacionalni ravni, t.i. Bottom- up? Navsezadnje imamo v slovenskem parlamentu predstavnika dveh manjšin.

 

Najmanj kar bi lahko naredili je to, da bi v parlamentu Romi imeli svojega voljenega predstavnika, da ne bo pomote, to zagovarjam tudi za druge ustavno ne priznane manjšine, oz. novodobne manjšine, kakor jih tudi imenujemo. Seveda tudi mislim, da je zelo pomembno, da imata madžarska in italijanska skupnost svojega predstavnika v parlamentu, saj kot pravim mi je najbližje model liberalnega multikulturalizma, kakor tudi dosledno upoštevanje človekovih pravic. Prijateljica, ki je po narodnosti Romkinja, pravi, da bi ji zelo olajšalo študij, če bi, kot študentje italijanske in madžarske manjšine, tudi romski študentje imeli prav tako rezerviran nek procent postelj v študentskih domovih. Ker se po prepričanju najbolj nagibam k liberalnemu multi kulturalizmu menim, da bi morali ljudem na nižji ravni omogočiti dodatne možnosti, ne da bi jih priviligirali, ampak jim dali enake možnosti, le tako bi se lahko izobrazbena struktura, zaposljivost ter drugi strukturni problemi izboljšali.

 



Pa je pri nas Romov številčno več kot italijanske ali madžarske manjšine?



Za Rome se jih je izreklo okrog 3000, ker pa je pri nas sramotno, če si Rom, se jih veliko število ne opredeli kot Rom. Po neuradnih statistikah bi naj bila številka od 7000 do 10.000. Po nekaterih statistikah celo do 12.000. Torej veliko več kot pripadnikov italijanske ali madžarske manjšine.  Vendar mislim, da ni dovolj, če pri manjšinski zaščiti operiramo zgolj s številkami, temveč je potrebno upoštevati tudi druge pomembne kazalce glede položaja določenih skupnosti..





Kako Rome bolje vpeti v politično dogajanje?



Problem je če si na margini. Potrebno je zvišati življenjski standard Romov. Ne moremo pričakovati politične participacije, če je že v osnovi prišlo do depriviligiranega položaja- življenje na robu revščine, ne razumevanje jezika, ker so rojeni v nek drugi jezik, soočanje s stigamtizacijo… čeprav pa je treba priznati, da se glede političnega dogajanja zadeve izboljšujejo, vsaj v Sloveniji.





Nedavno tega me je vznemirilo vprašanje sodelavcev, ki prihajajo z Dolenjske, kako da se lahko v Pomurju tako dobro razumemo z Romi. Je razumevanje med prebivalci Pomurja in Romi resnično tako zelo dobro in zakaj v času kulturnega pluralizma sploh še taka konservativna vprašanja?

Slovenski mediji so sproducirali, da je pomurskim Romom bolje, kar morda drži, če gledamo zgolj določena romska naselja, so pa tudi v Pomurju deli naselij kjer ni vode in ne elektrike, da ne omenjam nestrpnosti. Je pa res, da imamo v Prekmurju tudi nekaj zelo zglednih primerov, med katere spada tudi občina črenšovci, ki je znana po naselju Kamenci in njenih prebivalcev, ki se aktivno vključujejo v družbo.



Gre levji delež pripisati občini ali močni romski iniciativi?

 

Obojim. župan in občinski svetniki imajo posluh za projekte, ki se izvajajo. Vendar gre za prakso le določenih pomurskih občin, saj nimajo vse občine enako velikega posluha. Vedno me sprašujejo kaj Romi delajo narobe, jaz pa sem mnenja, da se je potrebno vprašati kaj bi lahko večinsko prebivalstvo naredilo za izboljšanje situacije.   



Sociolog Zygmund Bauman,  je bil mnenja, da se zlo razrašča na prsti ravnodušnosti, ki je pognojena s krivico in zavračanjem priznanja človeškega dostojanstva. O slovenskih Romih se v medijih večinoma poroča le kadar pride do problematičnih situacij, v vseh ostalih primerih pa prihaja do ravnodušja, so Romi kot taki še vedno stereotipizirani?

V veliki meri res, da pa ne bom le kritična, opazijo se nekatere spremembe. V primeru medijskega spektakla pri selitvi družine Strojan, smo lahko videli nek poskus uravnoteženosti, kjer se je o mnenju povprašalo obe strani- Romi so povedali tako, Ambrušani tako in tako. Hkrati pa se vse do izselitve ni nikoli poudarjal nek okvir človekovih pravic. Nazadnje sem zasledila, da so poročali tudi o tem, da je  57 letni poglavar naselja Kamenci dobil svojo 1. plačo v življenju.

Romi, ki prihajajo z Goričkega predvsem občine Cankova, imajo visok odstotek zaposlenosti. Večinoma so zaposleni v Avstriji, medtem ko vlada v beltinškem romskem naselju prava socialna katastrofa. Kje vidiš možnosti rešitve enormne brezposelnosti in ali je avstrijska družba bolj odprta glede zaposlovanja Romov?



Mislim, da je avstrijska družba predvsem bolj odprta do poceni delovne sile. V času Jugoslavije je obstajala posebna politika s področja zaposlovanja Romov. Po razpadu in stečaju tovarn pa jih je veliko pristalo na cesti. Tu ni črno bele zgodbe, spet se srečujejo s stereotipi- Romi so leni, kradejo… Vendar statistike 90% brezposelnosti ne zajamejo dela, ki ga Romi opravijo na drug način, zbiranje starega železa, sezonsko delo, obiranje jabolk, dela ki ga Slovenci nočejo opravljati. Romi vedno iščejo niše v katerih bi se lahko zaposlili. Romske  otroke in mladostnike ne vidim kot problem, ampak kot družbeni potencial, ki so prav tako nosilci te družbe.





Skozi sodobna literarna dela je predvsem veliko slišati o ciganski duši, pa ta ciganska duša res obstaja?



V romanu Ferija Lainščka Nedotakljivi je uporabljen ta prijemi magičnega realizma, ki na koncu tudi pove nekaj pikrih resnic. Govori ravno o tem, da je ciganska duša sicer pozitivni stereotip, vendar je še vedno stereotip, ki opominja, da Romi še vedno ne pripadajo naši družbi. Ciganska duša izpuhti, ko začneš analizirati realno stanje.





Je bolje romsko kulturo negovati ali jo z asimilacijo POPularizirati?



Najhuje kar bi se lahko zgodilo je, da bi se romska skupnost asimilirala. Ples in glasba enostavno nista vse. Obstaja romski akademski klub, katerega predsednica je Samanta Baranja, profesorica nemškega jezika, z Vanča vasi, v katerem so zbrani mladi romski intelektualci, študentje in diplomanti. Potrebno bi bilo razvijati družbo, ki bi jo skrbelo za nek trajnostni razvoj.



Ti bo Prešernova nagrada v prihodnje odpira kakšna vrata več?

Še naprej bom poskušala delovati v okviru multi kulturnega trajnostnega razvoja. Ja, Prešernova nagrada odpira določena vrata, predvsem imaš večjo možnost, da te vključijo v nekatere projekte v katere te mogoče drugače ne bi, je pa res, da je ogromno odvisno od tega koliko si sam zainteresiran. V Ljubljani že delujem pri različnih projektih svoje mentorice ter kot demonstratorka na oddelku za sociologijo Na Filozofski fakulteti.



 

Bi hotela še  naprej delovati v Pomurju?

Pomurje je živ laboratorij, kar se tiče manjšin, zato bi rada delovala v Pomurju. Predvsem na lokalni ravni in po tem mogoče na višji nacionalni ravni.Verjamem v to, da se je demokracija začela na lokalni ravni in ne v bruseljskih kabinetih. Rada bi pripomogla k izboljšanju položaja romske manjšine s tem, da kot vedno poudarjam, ne gre zanemarjati tudi drugih manjšin. Predvsem želim pomagati otrokom, da bi s pomočjo inštrukcij dosegli neko višjo raven izobrazbe. Se pa včasih resnično sprašujem, koliko je naša regija pripravljena spodbujati mlade intelektualce, da ostanejo in delujejo predvsem za trajnostni razvoj regije. Vse prošnje za podporo nadarjenim in perspektivnim študentom, kljub visokemu povprečju v času študija in vsem obštudijskim aktivnostim, ki so bile naravnane predvsem v trajnostni razvoj, ki sem jih zaprosila na regijski ravni, so mi bile zavrnjene.



V prihodnje ti želim veliko sreče tako na osebnem kot tudi na delovnem področju.   

Hvala za vse dobre želje in za vašo podporo.