Morda so nam nekoliko manj poznane, pa zato nič manj pomembne in pogoste migracije, do katerih prihaja zaradi vpliva podnebnih oziroma okoljskih sprememb.

Vabimo vas, da si v okviru projekta EU VOICES ogledate videobloge Uroša Lipuščka, ki razmišlja o takšnih in drugačnih migracijah – tudi kot sestavnega dela našega vsakdana.

V zadnjih desetih letih se je številko hudih naravnih nesreč, ki so glaven vzrok za preselitev ljudi, povečalo iz 200 na kar 400. Omenjena kategorija nesreč je pred tremi leti po ocenah OZN ustvarila več beguncev kot vse vojne in oboroženi konflikti po svetu. 

 

Kdo so okoljski migranti?

Okoljski migranti so po definiciji mednarodnih organizacij, osebe ali skupine oseb, ki so  zaradi nenadnih ali postopnih sprememb okolja, ki negativno vplivajo na njihovo življenje ali življenjske razmere, prisiljene zapustiti svoja običajna bivališča ali se za to odločijo da začasno ali trajno spremenijo stalno prebivališče.

Ocene o tem, koliko ljudi se bo zaradi okoljskih pojavov prisiljeno preseliti, so različne. Številke so v veliki meri odvisne od tega, kako je opredeljena skupina prizadetih ljudi. Strokovnjaki govorijo o 20 milijonih leta 2009 in 38 milijonih leta 2013.

Po zadnjih ocenah bi bilo lahko do leta 2050 prizadetih od 250 milijonov do ene milijarde ljudi. Vendar pa je potrebna  pri napovedih previdnost, ker ni mogoče natančno napovedovati hitrost, s katero se bo  spreminjalo okolje. 

Ker globalno segrevanje relativno hitro povečuje temperaturo planeta, se povečuje tudi verjetnost, da se bodo evropske države soočile z ogromnim valom podnebnih migrantov.

Po nedavnih ocenah Svetovne banke  bi podnebne spremembe lahko do leta 2050 povzročile 216 milijonov podnebnih migrantov. Omenjeno poročilo  navaja, da bi se migracije, ki jih povzroča podnebje, lahko zmanjšale za skoraj 60–80 odstotkov, če bi vlade čim prej sprejele učinkovite ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov

Podnebni migranti nimajo pravice do azila

Kot v vlogu pravi Lipušček, trenutno tako imenovani »podnebni migranti« ne izpolnjujejo pravne definicije »begunca«, ki jo zagotavljata Konvencija o beguncih iz leta 1951, zato niso upravičeni do sprejetja mednarodne zaščite oziroma pravice do azila.

Iz tega  razloga v EU ni skladnih političnih predlogov o tem, kako se odzvati na pojav podnebnih migracij. Teoretično Lizbonska listina, oziroma pogodba zagotavlja relativno širok mandat za revizijo azilne in priseljenske politike EU v zvezi s podnebnimi  migracijami. Takšna revizija bi bila nujna ker ne obstajajo posebna  določila ki bi urejala  status podnebnih beguncev.

Lipušček izpostavlja še, da je rešitev tega vprašanja nujna, saj se podnebje vse hitreje segreva. Leto 2019 je bilo najtoplejše leto doslej. Vsako desetletje od leta 1980 naprej je bolj toplo kot prejšnje.

Koncentracije toplogrednih plinov v ozračju so v letu 2018 dosegle rekordne ravni, kar se je nadaljevalo tudi v letu 2019. Medtem ko oceani absorbirajo pomemben delež emisij ogljikovega dioksida  iz ozračja, absorpcija CO2 ki ga proizvedemo, gledano v celoti  upada.  

Podnebne spremembe bodo  zato skoraj gotovo povečale verjetnost številnih naravnih nesreč, kar bo posledično vplivalo na povečanje migracij.

Kaj pa vi menite? Katere že obstoječe ali še ne obstoječe mehanizme na področju urejanja podnebnih migracij mora Evropska unija vzpostaviti? Poglejte si videobloge Uroša Lipuščka na spletni strani EU VOICES in pod njimi oddajte svoje mnenje. S komentarjem se lahko potegujete tudi za veliko nagrado: štiridnevni izlet v Strasbourg za dve osebi. 

Vabljeni, da v družbi priznanih strokovnjakov in vplivnežev tudi vi razmišljate o vaši in naši skupni evropski prihodnosti!

Starejše novice