Prepričevanje za oz. proti gradnji hidroelektrarn se giblje na dveh oseh. Prva, po kateri se ozira argumentacija Dravskih elektrarn Maribor, temelji na zagovarjanju razvoja in prevzemanju odgovornosti zanj. DEM je v svojem komuniciranju z javnostmi s pomočjo mariborske Komunikacijske skupine Spem ostal zvest tudi ob protestnem spustu po Muri. Za naš medij so ob tem dogodku z DEM sporočili: »Vsi moramo prevzeti svoj del odgovornosti. Odgovornost za razvoj smo v Dravskih elektrarnah Maribor vsak trenutek pripravljeni deliti z vsemi, ki želijo dobro naravi, reki Muri ter ljudem, ki živijo z njo in ob njej." DEM torej svojo vlogo vidi v prevzemanju odgovornosti za razvoj. čeprav želijo počakati na rezultate nabora 14 študij, ki naj bi pokazale, kako se bo pokrajina ob Muri razvijala z elektrarnami ali brez njih, že zdaj prepričujejo z izjavami, kot je tista direktorja DEM Damijana Koletnika na PAZU-jevi okrogli mizi, kjer je povedal, da bi elektrarne s sabo prinesle visoko stopnjo blaginje ter da bi koristi od tega imela predvsem Mura.
Prav na argumentacijo o tem, kaj je dobro za Muro, se opira prepričevanje tistih, ki so proti intenzivnemu izkoriščanju hidroenergetskega potenciala te reke. Mnogi okoljevarstveniki so prepričani, da bo gradnja hidroelektrarn na Muri prinesla več slabega kot dobrega. Mura na slovenskem ozemlju ni takšna, kot bi ji narekovala narava. Na 5. mednarodnem spustu murskih ladij je eden hrvaških udeležencev spusta celo povedal, da gre tu le za kanal reke Mure in je prava neokrnjena Mura bila le še na Hrvaškem. Kljub temu da Mura pri nas ni več prvotna, pa vseeno predstavlja svojevrsten biotop za mnoge rastlinske in živalske vrste, katerih obstoj bi bil ob gradnji HE vprašljiv. Na strani nasprotnikov gradnje HE pa je tudi čustvena komponenta. Toda kako močna je ta čustvena navezanost do Mure še danes?
Sredi 80. let, ko je takratno elektrogospodarstvo načrtovalo gradnjo HE na Muri, je bila ta čustvena navezanost močno orožje v boju proti elektrarnam. Takrat je borba proti elektrarnam imela tudi svojega vodjo. Tisti, ki so podrobneje spremljali dogajanje tistega časa, glavnega akterja v takratnem gibanju proti HE vidijo v štefanu Smeju, ki je preminil pred enajstimi leti. Smej je takrat s svojim pisanjem za lokalni tednik animiral širšo javnost, ki se je jasno opredelila proti elektrarnam. Na strani nasprotnikov gradnje elektrarn je bilo tudi celotno družbeno stanje, saj se je takrat že kazala potreba po družbenih spremembah. Nekateri analitiki so pozneje v upor proti murskim elektrarnam označili kot začetek in prvo civilno pobudo, ki je spodbudila tudi poznejše spremembe v Sloveniji.
Danes boj proti HE nima posameznika, ki bi zadostno animiral javnost, da bi začela intenzivneje razmišljati o projektu verige osmih hidroelektrarn. Prav tako tudi družbeno stanje danes ni tako naelektreno, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Danes javnosti ne animirajo več posamezniki, ki trkajo na vest ljudi, temveč PR-službe, ki nam sugerirajo, kaj naj si mislimo. Na eni strani imamo v procesu prepričevanja za oz. proti HE na Muri podjetje z močnim finančnim zaledjem, ki se zaveda pomena dobrih odnosov z javnostmi, na drugi strani pa na videz razkropljeno množico posameznikov in skupin, ki poskušajo na različne načine javnosti predstaviti svoje sporočilo.
Nasprotniki murskih elektrarn bodo morali najti način, da bo javnost njihovo sporočilo tudi sprejela. Bolje bi morali izkoristiti informacijsko revolucijo ter razvoj novih medijev. Mogoče bi lahko tako vsaj poskušali nadomestiti razliko v proračunu, ki je na različnih straneh namenjen za komuniciranje.
