Težki časi za gorički umetniški hram
Ko smo iskali kompleks na Goričkem tik ob meji z Madžarsko, ki doživlja zapoznele poporodne krče, smo se vsake toliko nejevoljno spraševali, kje ima Bog ta »zloglasni« umetniški hrbet. In smo ga našli. Art Center, zavod za kulturo, umetnost in razvoj. Idilična okolica, ki obdaja prostore centra, kraju daje še poseben pečat. Ptičke čivkajo in v drevesih se sliši šumenje listov. Potrkamo na vrata. Julij, prostovoljec, nam jih prijazno odpre in vstopimo v zgradbo, ki že nekaj časa velja za jabolko spora. Ugriznemo vanjo.
Nastanek Art Centra, katerega glavni namen je postati inovativni prostor nastajanja in izmenjave idej na področjih umetnosti, kulture in razvoja ter prostor svobodnega ustvarjanja in generator razvojnih projektov, sega v milenijsko leto 2000, največ zaslug za to pa ima idejni vodja centra Zdravko Pravdič, vsem znan pod vzdevkom Pec. »Prva ideja o centru se je porodila že leta 1997, ko smo izvajali počitniške likovne kolonije za otroke in smo stalno najemali neke prostore naokrog ter jih seveda drago plačevali, zato smo hoteli najti svoj prostor, kjer bi lahko nekaj ustvarjali in razvijali stvari naprej,« se Pec spominja začetkov. šel je do župana, ki ga je pripeljal na kraj, kjer danes stoji Art Center. »Ta karavla je bila zapuščena že 10 let, brez oken, vrat, elektrike, vodovoda, telefona, skratka bila je napol ruševina. župan mi je rekel, da imamo tu prostor in da se naj znajdemo.« In so se znašli. Na razpisu Evropske Unije za program Phare Credo so dobili sredstva za ustanovitev prvega umetniškega rezidenčnega centra v Sloveniji. Pridobili so 250.000 evrov in zapuščino obnovili. Poleg društva Onej kot iniciatorja projekta so bile partnerice pri ustanovitvi zavoda Art Center še Občina Moravske Toplice, Občina šalovci ter Društvo likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije.
Ustanoviteljski delež
Občina Moravske Toplice je leta 2000 kot partner v projektu od 
Ministrstva za obrambo odkupila karavlo s pripadajočim zemljiščem v skupni vrednosti 3,15 milijonov slovenskih tolarjev. Po celotni obnovitvi zgradbe (bivše vojašnice) so bili dograjeni livarna ter ateljeji. »V pogodbi z Evropsko komisijo, ki sem jo podpisal, je zapisano, da vso premoženje pripada glavnemu partnerju, to pa je društvo Onej,« pravi Pec. Tako delež društva Onej, ki je zapisan v ustanovitveni listini, znaša 66 odstotkov, delež Občine Moravske Toplice pa je 33-odstoten. Preostanek (nekaj manj kot 1 odstotek) pripada Občini šalovci. In zakaj je kljub manjšemu vložku (dejansko je 9-odstoten) Občine Moravske Toplice zapisan večji odstotek? »Društvo Onej je za Občino Moravske Toplice vložilo nekaj več kot 12 milijonov tolarjev. župan Cipot je namreč rekel, da bo ob večjem deležu občine lažje prepričal svetnike in bo občina ta denar prispevala kot zagonska sredstva. To se seveda nikoli ni zgodilo,« dodaja Pec. Poleg tega je društvo Onej občini tako rekoč podarilo dva glasova v svetu zavoda (občina jih ima tako štiri in s tem večino), kar se danes kaže kot usodna napaka. »To je bila naša neumnost,« pravi Pravdič, ki poleg tega, da je idejni vodja centra, opravlja tudi delo programskega vodje.
Problemi in spletke – začetek »limonade«, ki ji ni videti konca
Po nekaj letih delovanja Art Centra pa je prišlo do zaostrovanja situacije. Delovna ekipa Art Centra, tako pravijo sami, je bila, in je še v zadnjih mesecih posebej, deležna neutemeljenih napadov, medijskega blatenja, izklopa telefona in faksa, neplačevanja elektrike in žepnine EVS-prostovoljcem, ne podpisovanja projektov, ki so jih pripravljali nekaj mesecev, nelegalnih sej s strani zavoda in še kaj bi se našlo. 4. julija so tako prejeli tožbo za izpraznitev prostorov. In kdo so glavni akterji tovrstnih spletk? Kot so zapisali na uradni spletni strani zavoda, so to posamezni občinski funkcionarji obeh občin soustanoviteljic (še posebej župan Občine Moravske Toplice Franc Cipot in občinski svetnik Tibor Vöröš). Ko smo poklicali v tajništvo župana Moravskih Toplic, da bi izvedeli, kdaj lahko pričakujemo odgovore z njegove strani, nam je tajnica, rekoč, da se je prejšnji dan vrnil z dopusta in da je v tem trenutku na sestanku in ne more odgovoriti, dala upanje, da bomo čez čas vendarle dobili oprijemljiv odgovor v zvezi s problematiko. župan Franc Cipot nam je tako poslal odgovor z naslednjo vsebino: »Z zadovoljstvom bi odgovoril na vaša vprašanja, vendar sem na dopustu, zato le na kratko.«
Lokalne volitve - še en dvoboj?
Zanimivo torej. Tajnica o tem, da je dan prej prišel z dopusta in da je na sestanku, župan pa, da je še vedno na dopustu. V nadaljevanju odgovora je župan zapisal še: »Art Center je zavod, ki ima ustanovitelje. V skladu z veljavno zakonodajo sta organa zavoda svet zavoda in direktor. Oba organa sta opravilno sposobna, zato je potrebno o razmerah v Art Centru vprašati ljudi, ki so za to odgovorni.« Kot da o tem pravzaprav ne bi vedel kaj dosti. Toda v nadaljevanju odgovora je vedel že nekaj (precej) več: »Program, ki se odvija v Art Centru, je ustanoviteljem velika neznanka, saj nimamo o tem nobenih poročil, predvsem pa direktorica in svet zavoda nista seznanjena z načinom trošenja sredstev. Ker gre za javna sredstva, je to nedopustno,« je svoj scenarij videnja razmer v Art Centru opisal župan, ki (razumljivo) ne uživa simpatij v ekipi Art Centra. Zdravko Pravdič pravi, da bo to občutil tudi na lokalnih volitvah. »Mi bomo vsekakor, ne glede na to, da oni oz. župan nas »zajebavajo«, tudi njih. Storili bomo vse, da ne bo izvoljen. To je dejstvo.« Vita žgur, umetniški vodja v Art Centru ter dobitnica študentske Prešernove nagrade v letu 2005 (s predlaganim projektom sodeluje na Trienalu sodobne umetnosti U3/2006 v Moderni galeriji), ki je ves čas pozorno spremljala naš pogovor z idejnim vodjem centra, je pri tem z nasmeškom na licih dodala: »Kaj pa to pomeni?« »To bomo pa še videli preko naših akcij v bodoče. Upamo samo, da se bo še našel kakšen kandidat v bodoče, ki bo uspešno protikandidiral,« poteši radovednost vseh Pec.
»O vsem odloča le župan!«
»Zmotno je mnenje, da občinski svet odloča o vseh stvareh. Po izkušnjah v vseh teh letih vidimo, da o vsem odloča župan Občine Moravske Toplice,« domnevna razmerja moči v Občini Moravske Toplice opisuje Pravdič. Ob tem dodaja: »če bi prišel kakšen bolj normalen župan, bi se verjetno tudi kakšne pozitivne stvari začele dogajati. Kajti mi smo že od vsega začetka pripravljeni na sodelovanje in smo bili pripravljeni tudi napisati kakšen evropski projekt za občino, toda do sodelovanja ni prišlo, ker niti niso izrazili nobene želje.«
želje Občine Moravske Toplice in umazane igrice
»Občina Moravske Toplice želi, da bi se v Art Centru vzpostavilo normalno stanje in delovanje, tako kot je to določeno s predpisi. če je delo direktorice onemogočeno, zavod ne deluje v skladu s predpisi - zato Občina Moravske Toplice podpira prizadevanja članov sveta zavoda in direktorice, da se vzpostavi normalno stanje.« Tako župan o željah in še enkrat o stanju v zavodu, katerega krivce išče v ekipi Art Centra. Pri tem se Cipot pritožuje tudi nad navado, ki da ni stalnica, da bi javni objekt postal stalni dom posameznikov, ki si jemljejo pravico odločanja o vsem v svoje roke. Pričakovali bi, da imajo tovrstne kritike trdne temelje, toda: »šest let, odkar se je center ustanovil, smo vse stvari naredili sami, brez pomoči občine. »Pomoč« je bila le to, da so nam nagajali, kjer so nam lahko: od časopisnih člankov, kjer so nas zmerjali s klošarji, alkoholiki, nastavljali so svoje v. d. direktorja itd.«, opisuje »pomoč« s strani občine Pravdič.
Direktorica, kaj pa pogoji?
Sporno točko pa naj bi v celotni zadevi poleg vseh
spletk, ki spremljajo dogajanje okrog zavoda, predstavljala v. d. direktorja le-tega Petra Pika Pevec, ki naj bi bila, tako pravi Pravdič, na to mesto imenovana na nelegalno sklicani seji sveta zavoda, potem ko je prejšnja vršilka dolžnosti Simona Zadravec že po treh dneh službovanja odstopila s položaja. Pevčeva, sicer absolventka Akademije za likovno umetnost, potem takem, po besedah Pravdiča, že od marca nezakonito vodi zavod. Za vodenje le-tega so po zapisu v ustanovni listini potrebni pogoji, ki pa jih Petra Pika po zatrjevanjih programskega vodje centra naj ne bi izpolnjevala. Menda nima visokošolske izobrazbe in treh let delovnih izkušenj. Seveda smo jo poklicali, da bi ji zastavili nekaj vprašanj, vendar nam je v telefonskem pogovoru povedala, da v tem trenutku resnično ne more govoriti in da nas bo poklicala nazaj oz. naj jo pokličemo nazaj mi. In je odfrčalo v telefon. Pa smo klicali. Prvič, drugič, tretjič. Nič. še enkrat. »številka trenutno ni dosegljiva, prosimo, pokličite kasneje,« je edino, kar smo še kot odgovor dobili z njene strani.
Petre Pike Pevec še nikoli ni bilo na sedežu zavoda, ki ga vodi
Da je mogoče tudi to, da direktorica lastnega zavoda le-tega nikoli ne obišče, priča primer Art Centra. Vita žgur nam je o tem povedala: »Direktorice še sploh ni bilo tukaj, za vse, kar se izvaja v Art Centru, pa rabimo njen podpis. Vpogleda v finančno poslovanje centra nimamo.« Tudi plača, ki jo dobiva direktorica in po podatkih Agencije za javnopravne evidence znaša 372.026 tolarjev (mesec junij), po besedah Pravdiča izhaja iz denarja, ki ga je priskrbela ekipa Art Centra: »Njena plača izhaja iz denarja, ki smo ga mi priskrbeli.« Sporen naj bi bil tudi način, na katerega je bila Petra Pika vpisana v sodni register kot v. d. direktorja: »Mi sploh kot večinski ustanovitelj nismo podpisali nobenega papirja, da se strinjamo s tem. Oni so vpisali v sodni register v Murski Soboti. Njihov odvetnik Dejan Rituper, ki je hkrati njen partner, ima zveze tam, pa tudi sodni register ni delal, kot bi moral, v skladu z zakonom torej. Sploh niso preverjali teh papirjev. Sodišče mora preveriti statut in ustanovno listino ter potem vpisati. Običajno ima sodni register en teden do štirinajst dni časa, da preveri vse listine in vpiše. V tem primeru je to bilo tri dni, vmes je bil vikend,« postopek domnevnega nepravilnega imenovanja Pevčeve za direktorico družno opisujeta Pravdič in žgurjeva. Ker je Art Center javni zavod, katerega vodstvo mora delovati v skladu z zakoni, a se to po zatrjevanjih delovne ekipe centra ne dogaja, smo se obrnili na Ministrstvo za kulturo.
Ministrstvo se ne želi vtikati
»Ministrstvo za kulturo podpira tako dejavnosti rezidenčnega centra kot program multimedijskega centra, vendar za urejanje pravno-finančnih in kadrovskih razmerij nima nikakršnih pristojnosti,« med drugim piše v sporočilu za javnost, ki so nam ga posredovali. Kljub temu so, kot pišejo v sporočilu, zainteresirani za aktivno delovanje centra, zato apelirajo na pristojne, da čim prej uredijo optimalne razmere za njegovo ponovno vzpostavitev. Apel, ki je bil poslan že dobre tri mesece nazaj, očitno ni zalegel. Tudi Pravdič ni zadovoljen s sodelovanjem ministrstva: »Ni naredilo čisto nič,« zavzdihne, medtem ko se sprehodi po prostorih kuhinje.
Od doma za gasilce do »kurbenhausa«
še eden tistih, ki naj bi gojil močne zasebne interese po imetju površin zavoda Art Center, je po besedah Pravdiča predstavnik madžarske manjšine v občinskem svetu Tibor Vöröš: »On od prvega dne naprej govori, da nas bo spodil od tod. Takoj ko smo to zgradili, je začel dobivati ideje o vsem mogočem, kar bi lahko iz tega naredil. On doma za gasilce, nekega vinotoča enkrat vmes in vse do »kurbenhausa«, o Vöröšu pravi Pravdič, ter dodaja: »Na dnevniku nacionalne televizije je tudi omenjal, da smo klošarji, pijanci in še marsikaj.« Ob tem naš sogovornik ne pozabi omeniti podpore vaščanov ob vseh razprtijah: »že se je zgodilo, da je vas napisala pismo podpore Art Centru proti temu, kar on govori, nakar je bil opozorjen na občinski seji, da ne sme kot član sveta zavoda Art Center izjavljati nič, kar ni v zvezi z Art Centrom.«
Po pomoč k Drnovšku?
Ker smo tudi sami občutili, da je ekipa potrošila vse adute iskanja rešitev, je beseda nanesla na v Sloveniji v zadnjem času zelo aktivnega akterja reševanja podobne problematike, Janeza Drnovška. »Kot zdaj kaže, bomo to res morali narediti,« se družno, a vseeno s kančkom nejasnosti, strinjata Vita in Pec. Vita ob tem pripomni: »Meni je to, kar se dogaja, resnično znanstvena fantastika, tega res ne razumem.«
Kup idej, ki čakajo
Art Center, edini tovrstni v Sloveniji, torej bije bitko z birokracijo, 
medtem ko ateljeji ter delavnice čakajo na ustvarjanje umetnikov. Ko počasi končujemo obisk in se sprehodimo še po okolici centra, nam Pec razkrije še nekaj idej, ki pa v trenutnih razmerah predstavljajo zgolj želje. »Tam zgoraj, vidiš, približno deset minut hoje, bi si želeli zgraditi youth hostel, mladinski hostel kot ga poznamo na Metelkovi in ki je prvovrstna turistična atrakcija za obiskovalce,« odkrije prvo željo. Ob tem pove, da so že izdelali načrt za izgradnjo hostla (zanj so plačali dva in pol milijona tolarjev), ki naj bi stal na površini stare domanjševske šole. Pa se je zataknilo. »Spet se je vmešal župan in zadeva stoji na mestu,« potarna. Nadaljuje z naslednjo idejo – prvi ekokamp v Evropi, pa prvi tovrstni ekocenter v Evropi. Idej torej ne manjka. Spotoma nam oceni tudi vrednost Art Centra. Približno 120 milijonov tolarjev.
»Kdor ne omaga, ta zmaga!«
Za konec seveda nismo mogli mimo vprašanja, kako se bo celotna zgodba razpletla: »Kdor ne omaga, ta zmaga,« kot iz topa ustreli Julij (prav tako dobitnik študentske Prešernove nagrade), medtem ko brska po prenosnem računalniku. Tako je videti, da se je tudi Prekmurcev prijel sindrom slovenstva, ki ga ustvarjata virus zavisti in želja po imetju, vse to pa postaja jasno na delu ozemlja, kjer se tako ali tako (pre)pogosto zgrinjajo črni oblaki. Goričko, pa naj je še tako skrajni del, je še vedno del Slovenije, ki si zasluži ne samo enako, ampak še večjo pozornost kot drugi deli naše dežele. Da Prekmurci posedujemo edini umetniški rezidenčni center v deželi pod Alpami, verjetno ni nekaj, kar bi moral vedeti vsak. Toda če ne cenimo lastne inovativnosti ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem merilu, truda in želje po boljšem, se lahko vprašamo, če nam bo avtocesta res prinesla tisto, kar si naša regija želi ter nenazadnje zasluži. Dejstvo, da tudi umetnost odpira vrata, mora zato postati luč, ki bo svetila vsem v korist. Toda ključ je (še) vedno v človeških rokah. Osebni interesi posameznikov, ki po besedah programskega vodje v celotni zgodbi obstajajo, in nepotrebne »igrice« obeh strani, v katerih žogico krivde valijo eni na druge, bodo zato morale svoj virusni pohod končati čim prej, vsem udejstvovanja želnim umetnikom ter seveda drugim obiskovalcem pa bo potrebno s preudarnim in razumnim dialogom vseh vpletenih ustvariti pogoje za normalno doživljanje umetniškega »orgazma«. Nenazadnje je tudi Evropska unija na strani umetnosti. Med letoma 2007 in 2013 bo namreč na področju kulture potekal projekt Mobilnost umetnosti in umetnikov. Tudi na Goričkem?
