Dejan Karba o začetku njegove kariere pri Delu, članku, ki je na noge dvignil večino slovenskih novinarjev, razpletu afere Patria in iskanju novih zgodb.
Študiral si teologijo. Kako si zajadral v novinarske vode?
Za svoje diplomsko delo sem na teološki fakulteti izbral katedro za bioetiko, moj diplomski mentor pa je bil prof. dr. Anton Mlinar, pri kateremu sem diplomsko delo že oddal ter se podal na popotovanje po Madagaskarju. Ko sem prišel nazaj, bi moral diplomo le še zagovarjati, vendar so prof. Mlinarja odpustili iz fakultete, ker je iz kleriškega stanu prestopil v laiškega. Diplomsko nalogo sem pričel, na novo, pisati pri pravni katedri, med tem pa sem poprijel tudi za urednikovanje internega glasila teološke fakultete. To je bil moj prvi korak h žurnalizmu. Po zagovoru diplomske naloge pa sem pričel podjetjem, ki so me zanimala, pošiljati prošnje za delo, in sprejeli so me na Delu. Začel sem kot honorarni novinar v redakciji kronike. Po nekaj mesecih sem prestopil v ljubljansko redakcijo, kasneje – po devetih mesecih pisanja za Delo – pa sem se redno zaposlil in pristal v notranjepolitični redakciji, kjer sem še danes.
Delo je najbolj cenjen slovenski časopis. Priti do mesta novinarja Dela najbrž ni lahko. Kako ti je uspelo?
Kako mi je uspelo... kdo pa pravi, da mi je. Pisal sem in odkrival določene plati družbenega, najprej v Ljubljani, potem pa še širše po državi, v kateri živimo. Počasi dojameš, kako in kje živimo, začneš komentirati in... Ne morem reči, da mi je že uspelo. Se pa trudim, da bom enkrat, ne vem kdaj, lahko to dejal.
Kaj pomeni sam pojem raziskovalni novinar?
Če smo natančni, mi na pogodbi z Delom piše, da sem specializirani novinar. Se pravi, da popisujem določene teme, ki jih tudi raziskujem. Po moje je v bistvu vsak novinar, ki je novinar, hkrati že raziskovalni novinar. Saj si vsak prizadeva, da svoje področje kar se da natančno razišče, mar ne?
Če se usmerim k trenutno eni najbolj perečih zadev – afera Patria. Kaj meniš o tem, da so se mediji po objavi članka osredotočili predvsem nate in na tvoje vire, na zgodbo pa popolnoma pozabili? Zdi se, da je veliko bolj sporno tvoje poročanje, kot pa sama afera.
Da so se nekateri mediji in posamezniki fokusirali le name, je posledica medkonkurenčnega trenja in moje dejanske napake, ki sem jo iz obrtnega vidika storil. Ampak pri tem vsi ti pozabljajo, da sem to napako storil zavestno in da sem jo tudi sam takoj priznal. Da so pri tem pozabili na zgodbo, pa je jasno: zavist nam je Slovencem očitno v krvi. Ali pa tisti pregovor: če je meni »crknila« krava, pa naj še sosedu. Si pa ne delam sivih las zaradi tega: zaradi profesionalne napake sem zavrnil debitantsko nagrado društva novinarjev, kar jemljem kot ceno, ki sem jo moral plačati za svojo napako. Da se pa zgodba z blatenjem mene, mojega urednika in Dela kot takega, nikakor noče nehati, pa pripisujem kampanji tistih, ki so s samo zgodbo povezani. Kdo je to, veste sami.
Na moje naslednje vprašanje, zakaj si odklonil debitantsko nagrado si že odgovoril. Meniš, da se bo finski preiskovalec odločil, da te prijavi na Častno razsodišče? Kakšne posledice ima lahko taka tožba zate?
Z gospodom Björlqvistom komunicirava naprej. Tako kot jaz razumem njegovo reakcijo po mojem pisanju, tako tudi menim, da on razume sam moj zapis v Delu, tisti ponedeljek. Poglejte: Slovenci že debelo leto spremljamo to sago o Patrii in ko sem nekje na severu dobil dodatne informacije, ki so potrjevale mojo tezo, sem se odločil – ter o tem tudi obvestil dotične – da bom prestopil mejo dovoljenega in bralcem Dela sporočil, kaj si zaslužijo: resnico. Pa naj še sliši še tako patetično. Če me bo gospod Björkqvist dal na častno razsodišče, ne vem. Po moje ne. Če pa me bo, pa o reakciji razsodišča spet lahko napišem da ne vem, kako bo reagiralo. Najslabšem možnem primeru me lahko izključijo iz vseh novinarskih društev, v katerih sem včlanjen. Bomo videli.
Zakaj dokumentov nisi zaupal slovenski policiji? Vem, da ne gre za tvojo izjavo, pa vseeno.
Ne da jim ne bi zaupal, vendar sem se zaradi ažurnosti in informiranosti raje obrnil na vodjo preiskave, torej na gospoda Björkqvista. Se ti kot novinarka ne bi?
Lahko pričakujemo javno opravičilo stranki SDS (le-ti to zahtevajo, drugače bodo uporabili vsa pravna sredstva)?
Kolikor sem informiran bo jutri, v petek SDS vložila tožbo zoper Delo. Se pravi da opravičila ni bilo. Sicer pa: pojma in bistva besede demokracija ne razumem kot to, da se moraš nekomu ves čas opravičevati za nekaj. Demokracija je nekaj čisto drugega. Bomo pač šli na sodišče.
Znotraj Društva novinarjev ti očitajo, da si izdal svoje vire in da je tvoje ravnanje »deviantno« in »nedopustno«. Kakšen je tvoj odziv na te očitke?
Tak, da sem zavrnil njihovo nagrado. Čisto legitimno in prav je od njih, da izdajajo takšne očitke. Ni pa, da tako sodbo dajo nekateri, ki naj raje pometajo pred svojim pragom; nekdanji novinar Večera Blaž Zgaga, denimo. Vse, kar je on počel v svoji novinarski karieri presega to mojo napako – v smislu dimenzije napačnega, da se razumemo. Ali pa Praprotnikov Rok, ki je nekomu celo predlagal, naj me da na častno razsodišče. Ne vem, morda se temu reče zavist...
Bi po vseh teh odzivih, kritikah in očitkih, še vedno ravnal enako v primeru te zgodbe ali bi se je lotil drugače?
Bi, ravnal bi enako. Le z določenimi kozmetičnimi popravki v tekstu.
Kakšen epilog lahko pričakujemo v zgodbi Patria? Je realna možnost, da bodo tudi v Sloveniji podane ovadbe in da bo nekdo dejansko tudi kazensko obsojen?
Kaj lahko pričakujemo, je salomonsko vprašanje. Počakajmo do poletja. Ali bodo podane ovadbe, ali pa bodo kriminalisti na tožilstvo podali zgolj poročilo, ne vem . Nekaj ovadb bo zagotovo padlo. Veliko ljudi je osumljenih in izmed teh so kriminalisti nekaj ljudi zagotovo našli s prstom v medu.
Je trenutno še kakšna zgodba, ki te zanima, jo želiš raziskati in o njej pisati?
Seveda da je, mnogo jih je. Počasi, počasi... Kaj več o tem pa na kakšni kavi, na katero te z veseljem povabim, ko bom kje v Murski Soboti.
Foto: Tomi Lombar/ Delo
