Objektivizacija v osnovnošolskem sistemu
Nabiranje točk duši ustvarjalnost!
Gre za pomembne smernice obveznega šolstva, ki ne morejo ostajati nedolžne. Žal se marsikdo počuti poklicanega, da poda svojo kritiko o tem, kakšno šolo hočemo in posledica tega praznoumja je zmedenost šolskega sistema, nezaupanje v kakovost slovenskega šolstva in razvrednotenje strokovnega dela, ki je nenehno pod pritiski laične javnosti. Šola je precej kompleksna institucija, življenje v njej je organizirano na poseben način in osmišljeno s posebnimi cilji, ki se jih želi zasledovati za dobrobit celotne družbe nasploh. Šola je čakalnica pod strokovnim nadzorom, kjer se urijo tisti, ki čakajo na svoj čas, da dozori. Na eni ravni gre za izvrševanje nacionalnega kurikuluma, ki predpisuje minimalne standarde znanja, ki jih je na nek način potrebno osvojiti in na drugi ravni za vzgojne prijeme in socialne veščine, s katerimi se opremlja bodoče odrasle ljudi, da bodo lahko konkurenčno vstopili na trg pogodbenih odnosov. V šolah zato pogrešamo občutek sproščenosti, spontanosti in ustvarjalnosti – v naših šolah gojimo vodeno in predpisano ustvarjalnost. Veliko je govora tudi o razvijanju kritičnega mišljenja. Gre pravzaprav za visoko zastavljeni cilj, s katerim več ne operirajo niti marsikateri strokovnjaki današnjih šol. Kritično mišljenje je zadušeno, kajti vsa koncentracija je usmerjena k procesiranju golih informacij, oklicanih dejstev in pomnjenju količinskih podatkov. Naše šole dušijo ustvarjalni potencial bodočim svobodnim umetnikom. Uspešnost posameznih šol pa se meri s številom nabranih točk. Ni važna socialno-ekonomsko-kulturno statusna (seks) osnova tistih, ki jih šola vodi v svet odraslosti, važen je namreč samo končni rezultat, zapis v obliki »zbrali ste toliko in toliko točk«.
Konec šolskih svetovalnih služb
V zadnjih letih se v šolah, tam nekje v ozadju, dogajajo neslišne spremembe. Šole se zaradi politike, ki so ji zavezane, iz praktičnih razlogov prisiljene zaposlovati strokovnjake, ki so usposobljeni za identifikacijo problema, defekta, manjka in ki so usposobljeni posameznike s takimi in drugačnimi identificiranimi manjki prilagajati šolskim zahtevam, da bodo po meri sistema. V šolske svetovalne službe prihajajo strokovnjaki, ki imajo odgovor na to, kako se je potrebno učiti, da otrok osvoji predpisane minimalne točke. Prihajajo strokovnjaki, ki potiskajo posameznike, ki so šibki na področju procesiranja podatkov, da sledijo za ostalimi vrstniki, da bi bila končna bilanca uspešnosti šole konkurenčna z drugimi (ne)primerljivimi šolami. Individualni projekti pomoči so zašli v individualne inštrukcije, ki so zgolj več istega, več driblanja, še bolj intenzivno procesiranje podatkov, dokler otrok ne osvoji minimalnega standarda znanja (beri: minimalno predpisane količine podatkov, ki si jih mora kratkoročno zapomniti). Iz šol izginjajo strokovnjaki, ki so usposobljeni za delo z viri moči in to z močjo vsakega posameznika, ne samo tistih, ki potrebujejo opolnomočenje, da zmorejo pot skozi šolski sistem. Iz šol izginjajo strokovnjaki, ki so usposobljeni za vključevanje tistih, ki ostajajo preslišani, katerih glas ni dovolj ojačan, da bi se jih slišalo. Kmalu ne bo več strokovnjakov, ki bi bili usposobljeni delati iz perspektive moči in etike udeleženosti, da bi vsi tisti, ki so udeleženi v problemu, postajali tudi udeleženi v rešitvi. Cilj šolske politike je ironično vključevati starše v šolski proces, a strokovnjaki, ki so usposobljeni za delo z družino, izginjajo iz šolskega prostora. Naše šole izgubljajo strokovne svetovalne delavce. Namesto njih prihajajo tisti, ki so v funkciji prilagajanja učencev šolskemu sistemu in s tem napovedujem konec svetovalnega dela. V prilagajanju ni svetovanja, ni soustvarjanja želenih razpletov, je samo predpisana pot, ki jo je potrebno prehoditi. Končne evalvacije, ki merijo uspeh, so tako seveda pozitivne, toda otroci se izgubljajo v svojih kompleksnih svetovih in ne najdejo stika s trdno podlago, na kateri bi morali stati pokončno.
