Pomembi pridobitvi za medij Sobotainfo.com
Blogi na Sobotainfu
Blogi medija Sobotainfo so prvi pomurski blogi. Dosegljivi so na naslovu blog.sobotainfo.com. Za izdelavo bloga in komentiranje se morate registrirati, na voljo pa vam je več kot 20 različnih stilov in dodatkov. Blogi ne bodo vsebovali reklamnih sporočil.
O Pontifikatu in avtorju
Gotska novela Pontifikat bo izhajala v, predvidoma, 25 nadaljevanjih, in sicer bo vsak tretji dan izšlo novo poglavje. Osnovo novele, kot se za vsako romaneskno besedilo spodobi, predstavljajo ljubezenski zapleti, ki spoštujejo konvencije gotskega romana, na ravni psihologizacije pa avtorja najbolj zanima simbolizem nezavednega in njegova navezava na mitološko/religiozno sfero. Druga, nič manj pomembna dimenzija pa je raziskava »urbanih legend« (teorije zarote ob smrti nesojenega škofa, medetnični spori, spopadi subkulture in tradicionalizma).
Avtor Pontifikata je Robert Titan Felix, rojen leta 1972. Udejstvuje se kot pesnik, pisatelj in esejist. Izdal je pet pesniških zbirk, Carpe diem!, Magnifikat, Benedictus, Knjiga o razbitem času in Pekel spomladi, ter štiri romane, Portal, Sekstant (soavtor), Kri na dlaneh ter Sanja in samostan. Dvakrat je bil nominiran za nagrado kresnik za najboljši roman v preteklem letu, in sicer leta 2003 za roman Sekstant (soavtor) in leta 2006 za roman Sanja in samostan. Njegove pesmi in eseji so bili doslej prevedeni v angleščino, madžarščino, hrvaščino in srbščino. Je tudi urednik (Dialogi, Litera, Separatio), mentor literarnih delavnic in prevajalec.
Gotski noveli Pontifikat ob bok
Dolgo sem razmišljal, kako izvesti kolumnistično serialko za Sobotainfo in ker sem si moral priznati, da sem nekdo, ki večino 
časa piše literaturo ali o literaturi, sem se odločil, da bom tisto, kar naj bi nekako bilo moje videnje našega sveta ob reki, izpisal v obliki novele. Za osnovo mi je služil žanr gotskega romana.
Gotika, ki jo v tem kontekstu uporabljam kot zbirni pojem za različne oblike bogate »črne tradicije«, vznikne v drugi polovici 18. stoletja kot protiutež razsvetljenski racionalnosti in odpre prostor, v katerem se ustvarjalec lahko prepusti čustvom in brezdanjim razsežnostim mračnih svetov nezavednega. Gotika tu seveda ni gotika v umetnostnozgodovinskem pomenu, ampak metafora pradavnosti, v kateri je bila resnica sveta jasna in razvidna, v nasprotju z našim svetom, v katerem smo obsojeni na nenehno iskanje ravnotežja med zahtevami subjektivitete in zahtevami družbe.
čas zlate dobe je seveda fantazma, vendar pa fantazma, iz katere zrase neizmerna dediščina »črne tradicije«. Naše iskanje odgovorov na vprašanja našega lastnega sveta in časa vedno znova trči ob odseve črne tradicije. O nevarnostih, mejah in stranpoteh znanosti in človekovega poseganja v naravo še vedno razmišljamo z likom demoničnega znanstvenika Fausta in Frankensteinom, družbeni vidik naše stvarnosti predstavlja osnovo nepregledne množine kriminalnega romana, psihološki roman, ki se spušča v globine človekovega nezavednega, pa se vedno znova sreča s kreaturami, rojenimi v svetovih črne tradicije. Vampirji, zombiji, volkodlaki, demoni, satanistični tirani so sence, ki odstirajo našo lastno notranjost.
Gotika pa najde svoj specifičen odraz tudi v eni izmed subkultur popularne kulture, v metal glasbi, ki se vrne k najbolj elementarnim oblikam gotske tradicije; kri, sperma in demonija so prignani do skrajnosti na podoben način kot v drobnih knjižicah izpred stoletij, namen skrajnosti pa je seveda v obeh primerih isti – estetski, igra, ki želi vzbujati »sladko grozo«, ugodje v neugodju, njena pomembna (nenamenska) plast pa je odstiranje svetov nezavednega. Kliše kot odraz tipske strukture je pač vedno najbližje globinskim mehanizmom našega odzivanja na svet.
Pontifikat je postavljen v svet subkulture, ki svojo filozofijo črpa iz gotskega romana, posamezna aspekta »črne tradicije« pa sem prepletel tako, da sem upošteval konvencije gotskega romana (dogajanje, prostor, osebe) in jih prepletel s psihološkim romanom, kar mi omogoča povezati mitos žanra z arhetipi nezavednega. Poudarim naj samo še, da gre v vsakem primeru izključno za novelo, se pravi, da so vse osebe in dogodki popolnoma izmišljeni in da se besedilo lahko nanaša na realnost samo kot aluzija, nikakor pa ne odseva realnih dogodkov in oseb, kakor so seveda tudi posamezne osebe ustvarjene samo znotraj in za potrebe novele in ne odsevajo brez ostanka bivanjskih praks (duhovščine, subkulture, umetnikov ipd.).
Robert Titan Felix
