Že pol stoletja izpod rok Hermana Rajsarja od Grada prihajajo umetelno okrašene remenke. Kokošja, račja, gosja pa tudi nojeva jajca po njegovi zaslugi postanejo prave umetniške stvaritve.
Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. A 73-letni Herman Rajsar pirhe izdeluje vse leto, ne le ob praznikih. Tako je skoraj po vsej Sloveniji znan kot mož, ki na leto izdela več kot 2000 pirhov. A to ne kakršnih koli. Izdeluje namreč unikatne prekmurske remenke z značilnimi izpraskanimi vzorci.
Več kot 70 let tradicije
V družini Rajsar tradicijo izdelovanja remenk gojijo že več kot 70 let. Začela jo je Hermanova babica, a prave umetnine so začele prihajati šele izpod rok Hermanovega očeta. V obdobju pred prvo svetovno vojno je namreč v te kraje zašel Rom iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina Alojza naučil krašenja jajc, ki je pridobljeno znanje nadgradil in prenesel na sina Hermana. Tako so pri Gradu na Goričkem začele nastajati čudovite remenke.
Herman je skupaj s svojim očetom v življenju izdelal že več kot 50 tisoč remenk. Za svoje izdelke pa je pri Obrtni zbornici Slovenije pridobil naziv izdelek domače obrti, na natečaju za najboljše rokodelske izdelke Goričkega pa je zanje dobil posebno priznanje. Nekaj starejših primerkov izpod rok Rajsarjeve družine pa hranijo tudi slovenski muzeji.
Od kokošjih do nojevih
Motive, ki jih nato z nožem izriše na pobarvana jajca, si izmišljuje sproti, zato je vsaka remenka drugačna. »Odkrito vam povem, toliko sem močan v tem delu, da kot si zamislim, tako tudi delam in tako je najboljše,« nam zaupa vedno nasmejan Herman. Večinoma izdeluje izpihane pirhe. Za kokošje porabi približno pol ure, za nojeve pa tudi štirikrat toliko.
Idej mu ne bo zmanjkalo
Njegova ljubezen do remenk sicer izvira od očeta, a je z njimi osvojil tudi svojo ženo Cecilijo: »Takrat smo to občudovale, prvič smo videle take barve in vzorce.« Sčasoma se mu je tudi ona pridružila pri barvanju, a praskanje vzorcev vseeno ostaja Hermanova domena: »Žena bi rada delala in je celo poskušala, ampak res moraš imeti talent, da to skup spraviš.« Kot še pristavi, mu je to delo v veliko veselje, zato mu idej zagotovo ne bo zmanjkalo.
