Zato mi je najlepše, ko mi sredi popoldneva zazvoni telefon in me prijateljica povabi na pijačo in klepet. V hipu je računalnik ugasnjen, knjiga zaprta in že sem na poti. Punce, moje prijateljice, me vedno znajo razvedriti, me nasmejati in me napolniti z energijo, ki mi jo drugi ljudje čez dan neutrudno jemljejo.
Tako je bilo tudi prejšnji četrtek. že od ponedeljka dalje sem bila prikovana pred računalnik in učbenik mednarodnega prava. Pisanje seminarske naloge, neskončno število formalnih elektronskih pošt, člankov; vmes pa še Türkovo naštevanje definicij mednarodnih odnosov, poslov in podobnega pravnega mešetarjenja. Pozno popoldne zazvoni telefon in ne dolgo za tem se s prijateljico že peljeva na kavico. Še prej zavijeva v trgovino, da se opremiva z vsem potrebnim sladkorjem, ki mi med učenjem znatno upade in revijami, pri branju katerih lahko dam pamet na pašo. Nato zavijeva v bližnji bar. To je bar, v katerega velikokrat zahajamo. Bar, ki ni za »high society«, pa tudi največja beznica ni. Ko pa parkirava, je glasbo mogoče slišati po celem parkirišču, pred vrati pa stoji par nadebudnih fantov, moških, ki so po smehu, govorjenju in zibanju sodeč, velik del dneva preživeli za šankom. To naju ne zmoti in med debatiranjem, kaj so najnovejši trači, se odpraviva proti vratom bara. Fantje ali moški, karkoli že, naju zagledajo in že se jih polasti glasen krohot. Zakaj, mi še danes ni jasno. Tudi to naju ne zmoti in jaz že odpiram vrata, ko se nek fant ali moški iz družbe primaje do kolegice in jo tebi nič, meni nič, v smehu zagrabi za zadnjico. Obe ga v šoku pogledava in obe ostaneva brez besed.
Zdaj najbrž razumete, zakaj poimenovanje fantje ali moški. Mar moški, odrasel in zrel moški, to res počne? Mar mu je to res zabavno in samoumevno? Po moje ne. Po moje so to fantje, ki še niso prerasli pubertete. Pubertete, časa, ko z zanimanjem ogledujejo punce in jih neizmerno muči radovednost, kaj to raste puncam pod majico in kaj se dogaja z žensko, ko dobi menstruacijo. Kolikor se še spomnim, so takšne in podobne stvari mučile naše sošolce tam proti koncu osnovne šole, ko so nam hormoni nebrzdano divjali.
Raje kot, da bi se zapletle v prepir z neznancem, pozabiva na ta pripetljaj in si utreva pot do mize in končno že do tiste kave, ki jo čakam že vse od sedmih zjutraj, ko sem popila prvo. Vendar takoj uvidiva, da se pa ta kava mogoče danes pa ne bo zgodila. Pri šanku se tare še več takih nadobudnežev, kot je bil prej tisti, ki je mislil, da ima pravico, da vdre v prijateljičin osebni prostor in intimo. Vseeno upava, da pa naju ti ne bojo opazili in da jim je za zabavo dovolj glasna glasba, pivo pred sabo in kolega zraven njega. Nimam energije se ubadati z neznancem in mu razlagati, da si le želim dobre kave, ker me čaka še dobrih tristo strani Türkovega učbenika o mednarodnem pravu in da že nestrpno čakam na mnenje prijateljice o moji novi barvi las. Vendar, kot velikokrat kakšna stvar na tem svetu, mi tista kava tisti četrtek res ni bila usojena. Takoj, ko se usedeva, pride prvi junak. Z nasmehom do ušes, vonjem po žveplu in samozavestjo do neba. Brez besed se zakadi vame. Pod mizo me zgrabi za nogo in mi poskuša seči med noge. Še pravi čas odskočim in se umaknem njegovi neotesani roki. Še večji šok, njemu se to dejanje ne zdi nič čudno. Prej sem čudna jaz, ker sem tako odreagirala. Nato me poskusi pobožati po laseh in hkrati si me priviti v njegov objem. Težko se mu odmaknem, ker je pred mano miza, za mano stena, na drugi strani pa prijateljica. S težavo se otepam njegovih rok, a tudi z besedami ne dosežem prav nič. Kmalu se mu pridruži še junak številka dva, ki iz naju na vse načine poskuša izvleči od kod sva. In če rečeva pravilni kraj, ker on ne trpi punc iz določenega mesta, nama celo plača pijačo. Kolegica ju poskusi odgnati z ostrim nastopom, a vendar brez uspeha. Jaz upam, da bo mogoče prijaznejši ton zalegel in bo fantom celo uspelo razumeti, da se takšne stvari ne delajo in da nisva zainteresirane. A tudi ta taktika propade.
Ne vem iz katerega razloga, a fantje očitno mislijo, da so zadetek na loteriji in da najino otepanje ter pojasnjevanje, da se naj odstranijo, pomeni, da si želiva preživeti noč v njihovem objemu. Ob takšnih ljudeh pa tudi mene hitro mine potrpljenje. Vstanem, povem, da so največji primitivci, kar sem jih kdajkoli srečala in da o seksu z nama niti ne morejo sanjati. Vem, izpadem zelo arogantno in samovšečno, a vse ima svoje meje. Nato se nama končno uspe izmuzniti in že sva skoraj pri vratih, ko me junak številka ena zgrabi za roko in me ne izpusti. Poskusim jo izvleči iz njegovega primeža, a dejstvo je, da je pob za glavo večji od mene in cel dan prelaga zidake, kar ima za posledico veliko fizično moč. Nikoli pa tudi nisem trenirala karateja ali se udeležila tečaja samoobrambe, kar v tistem trenutku resnično obžalujem. Ob takšnih priložnostih si resnično želim, da bi vedela udariti nazaj, ponižati tako osebo tako zelo kot on poniža mene s tem, da brez mojega dovoljenja posega v mojo intimo in si prilašča moje telo. Napnem vse sile in končno njegova količina zaužitega alkohola dela v moj prid. Zanese ga in v tistem sva s prijateljico že zunaj. V strahu, da bi jih prešinilo, da bi šli za nama, pospešiva korak, da čim prej prideva do avta.
Mogoče ob vsem tem izpadem kot feministka ali kot nekdo, ki se obnaša vzvišeno in niti slučajno ne pusti ljudi k sebi. A ni prvo in ne drugo. Sicer verjamem v enakopravnost med spoloma, a zagrizena feministka tudi nisem. Prav tako sem odprt človek, ki rad spoznava nove ljudi in me ne moti, če mi moški na zabavi pokloni kompliment ali mi plača pijačo. Vendar vse s kančkom spoštovanja. Spoštovanja do mene kot do osebe, kot do človeka in kot do ženske. Zakaj je moškim včasih tako težko razumeti, da je moje telo moja intima in moja osebna last? Da ženski lahko pokaže, da si jo želi in da ga zanima, kaj se skriva pod njeno obleko, vendar ne tako, da jo grabi za zadnjico, prsi, noge, pa še kje. In da če žensko ne zanima, je tukaj meja in stvar je končana. Ali nekateri posamezniki res tako težko sprejmejo zavrnitev? Ne vem, le ugibam. Mislim in tehtam možnosti, a ne ugotovim, kaj je razlog.
Taka stvar se mi ni zgodila prvič, je pa res, da v podobnih situacijah že dolgo nisem bila, pa čeprav se veliko gibljem med ljudmi, po zabavah. Mogoče me je zato vse skupaj tudi tako šokiralo. Ker sem že pozabila, da še vedno obstajajo moški, ki te lahko ponižajo pred vsemi do tal, pa čeprav ga vidiš prvič. Da te razgalijo, pa čeprav ostaneš oblečena. Da te prizadene in razjezi, pa čeprav na telesu ni vidne rane.
Takemu obnašanju moških nasprotujem že vse od kar so me fantje sploh začeli zanimati. Najbolj me razjezi to, da se v takem primeru počutim tako nebogljeno. Da bi mu rada vrnila, pa nimam moči in ne znanja, kako. Maščevanje je sladko, a tukaj ni bistvo v tem. Gre se zato, da bi moškemu pokazala, da ni v premoči in da si mojega telesa ne more lastiti kar tako, ker sem ženska in zato posledično šibkejša. Da nisem nič slabša in nič manj vredna, ker med nogami ne nosim tega, kar nosi on.
Dragi fantje in moški, ki vam roka včasih še vedno kam uide brez dovoljenja in privolitve. To je spolno nadlegovanje in zloraba, pa čeprav gre za bežen dotik. žensko ponižate in na silo vstopite v svet njene intime, kar nas ženske prizadene. Mogoče ne vse, a veliko večino. Verjemite. Kot v marsičem, smo si moški in ženske tudi tukaj različni.
A upanje obstaja. Ko sem prijatelju opisovala dogajanje, mi je odvrnil, da ne more verjeti, da taki primitivci še obstajajo in da naj pazim nase. To je vedno lepo slišati, ker mi da občutek, da smo spoštovane, ker smo ženske. Tisti dan mi niti kava in klepet s prijateljico ni več povrnil energije.
