Ekonomska znanost nima enoznačnih rešitev za regije, ki doživijo »eksterni šok«, kot se to v tem trenutku dogaja s Pomurjem. Po eni strani bi neoklasična smer predlagala, da se še nekoliko počaka, da »primejo tržni mehanizmi«, torej, da se cena dela in kapitala spusti na tako nizko raven, da bo zanimiva za investicije, ki – baje – gredo tja, kjer se jim obetajo večji mejni donosi. Keynesianci bi, po drugi strani, predlagali državno intervencijo, torej kreiranje dodatnega povpraševanja s strani države. Vendar pa sta oba teoretična pristopa za uresničitev v Pomurju preveč statična, da bi jima bilo popolnoma za zaupati.
»Čakajoč na Godota«, torej na podjetja, ki bodo prišla v regijo zaradi nizke cene dela in kapitala, v sedanjem stanju skupnega evropskega trga in svetovne globalizacije, ne obeta uspeha; cene dela in kapitala so drugod še nižje. Pa tudi sicer v Sloveniji, še manj pa v Pomurju, ne želimo konkurirati na osnovi poceni delovne sile, marveč želimo imeti delo, ki bo prinašalo večjo dodano vrednost ter ljudem zagotavljalo dobre dohodke. Torej kakovostno delo, ki ga znajo opraviti tudi zaposleni z nižjimi ali celo brez kvalifikacij.
V zadnjih mesecih je počasi dozorela ideja, da bi se v Pomurju uporabil intervencijski ukrep: ali poseben Zakon o Pomurju, ali poseben razvojni program za gospodarsko in socialno prestrukturiranje regije. Seveda, če to gledamo skozi oči ekonomskega teoretika, je to tipičen keynesianski ukrep, katerega nevarnost tiči v njegovi statičnosti. Zato se je treba zavedati, da tak zakon/program ne sme predstavljati zgolj paketa sredstev za investicije v občinsko infrastrukturo in druge razvojne projekte, marveč mora nositi s seboj tudi spremembe inštitucij – formalnih in neformalnih – v regiji.
Regijo je potrebno odpreti za nove ideje in nove projekte, mladim in starim kreativcem je potrebno prisluhniti in podpreti njihove projekte, če so pripravljeni vzeti nase tudi določeno mero rizika. Vzpostaviti je potrebno »vseživljenjsko učenje« na področju strateškega in projektnega vodenja, omogočiti je treba izobraževanje v tujini, zagotoviti je potrebno trajen stik s kadri, ki jih je Pomurje izobrazilo in so ostali izven regije – te ljudi je potrebno vključiti v razvojne projekte v Pomurju.
Torej; zastonj so milijonska vlaganja v lokalno infrastrukturo, če ljudje zaradi zaposlitev drugje zapuščajo Pomurje. Zato morajo ukrepi Vlade iti predvsem v smereh, ki bodo regijo prevetrile, odprle, jo dinamizirale. Upam, da bo temu tako. In tudi verjamem, da bi lahko bilo tako.
Dr. Andrej Horvat
