Ekološki projekti kažejo zelo velik poslovni minus

Letošnje leto je v Skupini Panvita bilo v znamenju internacionalizacije. Koliko zadanih ciljev ste izpolnili?

Izpolnili smo večino zadanih ciljev, tako na področju delovanja na tujih trgih, kot na področju rasti. Dodatno smo tudi učvrstili vertikalne verige, ki proizvajajo varno, kakovostno in okusno hrano.

 

Kako ste zadovoljni z družbami, ustanovljenimi v Srbiji?

Družbe, ustanovljene v Srbiji, so temelj, ki ga razvijamo, in nam nato omogoča, da strateško uspemo tudi na področjih, kjer s proizvodnjo do sedaj nismo bili prisotni. Jasno je, da najprej moraš vlagati in vlagati, da lahko potem žanješ.

 

Ali tudi v prihodnje načrtujete kakšne nove dejavnosti izven Slovenije?

Proces internacionalizacije je za Skupino Panvita seveda nujen zato, ker skupina raste in mora rasti tudi v prihodnje, če želimo doseči cilje. Cilji pa so, da smo dejansko eden pomembnejših gospodarskih subjektov na področju prehrane v tem delu Evrope. Slovenija sama je majhna, trg je majhen, zato se moramo širiti in tudi naši srednjeročni plani so usmerjeni proti temu cilju.

 

Trenutno je aktualni pojav recesije po vsem svetu, se to že kaj pozna tudi v Skupini Panvita?

Finančna kriza, ki je nastala, je dejstvo. Pozna se v finančnem sektorju in ni dobro, če kriza pripelje do tega, da se povzroči neka panika, ki je v bistvu prisotna v marsikateri državi Evropske unije in tudi v Sloveniji na področjih, kjer ni potrebna. V prvem in drugem koraku se recesija, ki se dogaja, prehrambene industrije manj dotakne kot nekaterih "luksuznih industrij", kot je na primer avtomobilska ali turistična industrija. Je pa seveda to za nas neka dodatna spodbuda, da ponovno pregledamo, če imamo in kje imamo notranje rezerve, da optimiramo poslovne in to ne samo proizvodne, temveč tudi nabavne in prodajne procese.  

 

Trenutno je pred zlomom murskosoboška Pomurka. Glede na to, da gre za vam sorodno dejavnost in da ste eno od 12 podjetij, ki je dvignilo prevzemno dokumentacijo, se boste zavzemali za rešitev tega podjetja?

Gre za Skupino Mip, ki poleg matičnega Mipa, Pomurke in Podgrada ima še kar nekaj podenot. Trenutno je cel sistem v krizi. Išče se rešitev, tako s strani trenutnih lastnikov, kakor tudi s strani bank. En del te rešitve je iskanje strateškega partnerja preko javnega razpisa, na katerega se je prijavila tudi Skupina Panvita in oddala svojo vizijo možnega razvoja celotne Skupine Mip. V tem trenutku potekajo pogovori, na podlagi tega pa bo potekal skrbni pregled celotne Skupine Mip. Išče se skupno točko. Ta mora biti takšna, da je Skupina Panvita še vedno Skupina Panvita, da ima svojo čvrstost, stabilnost in da novi koraki nikakor ne ogrozijo same Skupine Panvita, hkrati pa morajo omogočiti, da pomembna slovenska grupacija, kar Skupina Mip je, ne izgine s slovenskega obličja.  

 

Pred časom ste se povezovali tudi s Krasom, vendar zgolj na poslovni ravni. Ali obstajajo še kakšni skupni interesi?

Poslovno sodelujemo z večino slovenskih skupin in s podjetij s področja agroživilske dejavnosti. Dejstvo je, da konsolidacija te branže na način, da bi prišlo do večjih združevanj na kapitalski osnovi, v Sloveniji ni bila uspešna. V tem trenutku, kar ste sami omenili, se seveda dogaja konsolidacija. Dogaja se tistim, ki niso v najboljši kondiciji, in za katere obstaja realna možnost, da izginejo z gospodarskega in geografskega prostora. Tako da do konsolidacije bo prišlo. Skupina Panvita bo ob tem le še rasla. Mi zadeve, ki se dogajajo, vidimo kot ponovno priložnost, da ponovno zrastemo, da učvrstimo svoj položaj, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini.

 

V kakšni smeri se bo nadalje razvijala Skupina Panvita, zdaj ko je krogotok od njive do krožnika sklenjen? Bodo to nove dejavnosti ali krepitev že sedanjih?

Za vsako gospodarsko družbo, kakor tudi za druge dejavnosti, je pomembno, da zna gospodarska družba določiti, kaj je glavni posel. V tem poslu mora biti specialist, mora biti med najboljšimi evropskimi producenti. Zelo je nevarno, če nato svojo dejavnost preveč razprši, kajti potem ima mnogo dejavnosti in je na redkokateri najboljša. To načelo velja tudi za Skupino Panvita. Mi smo mogoče v nekem pomurskem ali celo v slovenskem merilu že veliki, v končni fazi bomo letos imeli skupno realizacijo 110 milijonov evrov, kar je za slovenske razmere dosti.  Bi pa bilo zelo napačno, če bi mislili, da lahko zelo hitro razvijemo celo skupino dodatnih dejavnosti, kajti potem bi v bistvu postavili pod tveganje našo srednjeročno in dolgoročno prihodnost. Mi smo in bomo proizvajalci hrane na vertikalni način, kar pomeni, da nadziramo proizvodnjo hrane od njive do mize pri potrošniku. Na področjih, kjer smo dobri, bomo to svojo velikost in moč dodatno okrepili.

Po težavah s civilno iniciativo je z obratovanjem letos vendarle začela bioplinarna Motvarjevci. Kakšen konsenz je bil dosežen?

Z nekim umirjenim dialogom, ki ga je bilo na posamezne trenutke težko voditi, smo si medsebojno izmenjali naše poglede, informacije, ugotovili kateri podatki držijo in kateri ne. Trenutno bioplinarna že obratuje in proizvaja električno energijo ter toplo vodo, tako da na tem področju ne pričakujem dodatnih težav. Pomembno je neko drugo dejstvo, ki ga verjetno vsi, ki živimo, opazujemo. V Sloveniji je število civilnih iniciativ zelo veliko, posamezni podatki govorijo, da v evropskem merilu na 1000 prebivalcev celo največje. To je na eni strani dobro, ker ljudi zanima kaj se dogaja v našem okolju, slovenska posebnost pa je, da imajo civilne iniciative samo pravico, odgovornosti pa ne. Ko se bo začela iskati tudi odgovornost, kar se mora, se bodo tudi na tem področju verjetno stvari normalizirale.

 

Strokovnjaki menijo, da je proizvajanje rastlin za pridobivanje energije nevarno, saj se na ta način manjšajo svetovne zaloge in višajo cene poljščin. Kako vi, kot eno izmed takšnih podjetij, gledate na to?

 

Lansko leto je bilo zelo dosti različnih teorij, analiz in špekulacij, kar je povzročilo, da so cene poljščin bile dosti višje kot je bilo pričakovano in kot so sami realni stroški pridelave. Sedaj se že ve, kaj se je zgodilo. V ta segment je vstopil tako imenovani špekulativni kapital, ki je zaznal svojo poslovno priložnost in povzročil strašno premikanje v neko čudno smer na trgu žit. V tem trenutku se je špekulativni kapital že umaknil s tega področja, tako da lahko znova gledamo realno skozi proizvodne resurse in jaz osebno verjamem, da bo kmetijska proizvodnja sledila rasti prebivalstva z večanjem svoje učinkovitosti. V poljedelski proizvodnji bo to vedno en del proizvodnje, ker je to stranski del proizvodnje, ki ni namenjen prehrani ljudi ali prehrani živali, je pa dobro da poteka in bo namenjen drugim dejavnostim, na primer za energijo. Vedno pa se bo iskalo neko ravnovesje. Tisto, kar se je pogosto govorilo, je v bistvu pridelava biodizla iz žitaric in bioetanola iz koruze, kjer pa je bila zamera dvojna. Prvič, zamera je bila, da se s tem konkurira proizvodnji hrane za ljudi, ki se na ta način draži, druga zamera, ki je bolj pomembna, pa je, da tehnologija še ni na tako visoki stopnji, da bi se dalo proizvajati biodizel in bioetanol na način, da imamo zelo velik izkoristek. V tem trenutku se stvari normalizirajo in se ustvarja ravnovesje.

Ali načrtujete v prihodnje še kakšne morebitne nove bioplinarne, morda na kakšno drugo zeleno maso in ne na koruzo?

Na področju zelene energije smo v neki meri specialisti, ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše. Trenutno poteka kar nekaj pogovorov, večinoma izven Slovenije. Potrebno je povedati, da se je ustvarila neka klima, ki ni racionalna, je pa dejansko stanje. Takšna klima kot je, v bistvu vsakemu investitorju povzroči, da dvakrat razmisli o investiciji, ki je drugače racionalna, ekonomsko opravičljiva, splošno sprejemljiva in v skladu z interesi države.



Glede na to, da v svojem poslanstvu izražate odgovornost do okolja, in sami pridelujete koruzo za siliranje, ali pri tem skrbite tudi za neprekomerno onesnaževanje okolja, glede na to da je za večji izplen bioplinarne potrebno čim več zelene mase?

Celotno poljedelstvo v Skupini Panvita, ki poteka na 3500 hektarjih zemlje, spada pod intergrirano poljedelsko pridelavo. To je izraz, ki v širši javnosti, razen tistim, ki se ukvarjamo s kmetijstvom, ni pretirano poznan. Poljedeljska intergrirana pridelava je izjemno stroga in pomeni pomembno zmanjšanje vnosa fitofarmacije, ta, ki pa je dovoljena, je do okolja prijazna in zmanjša vnos ostalih snovi, tudi teh, ki se uporabljajo pri gnojenju. Posledica tega je dvojna – po eni strani nižji pridelek, mi ocenjujemo, da je pridelek pri posameznih kulturah tudi do osem odstotkov nižji, na drugi strani pa je to pomemben korak naprej k čuvanju naše narave. Moram povedati tudi to, da je na določenih področjih slovenska intergrirana pridelava celo strožja kakor je v tujini tako imenovana biološka pridelava.  

 

Ali premišljujete, da bi se v prihodnje preusmerili v ekološki način kmetovanja?

Vsako leto naredimo projekt, kjer želimo del svoje proizvodnje premakniti v ekološko pridelovanje. Je pa problem, ker vsi ti projekti kažejo zelo velik poslovni minus. Enako kot za družinsko kmetijo, ki, če hoče preživeti, mora poslovati pozitivno, velja tudi za gospodarsko družbo. V tem trenutku, glede na razvitost slovenskega trga in procese kolobarjenja, ki so tukaj še bolj pomembni, ne vidimo modela, da bi bili tovrstni produkti takšni, da bi zagotavljali pozitivni donos nekega podobnega projekta.

Torej je zdaj na vrsti država?

Pri ekološkem kmetovanju se postavlja več vprašanj. Logično bi bilo, da so pogoji za ekološko kmetovanje v Sloveniji identični kot so v nam konkurenčnih državah – Madžarska, Avstrija, Nemčija, Švica … če bi bilo tako, bi lahko imeli podobno produktivnost in bi uspeli prepričati potrošnika, da je pridelano na ekološki način in je primerljivo, tudi cenovno. »Dajte, odločite se raje za slovenski produkt, ki je narejen pred vašim pragom, in lahko bolj verjamete, da je kontrola dobra.« če pogoji niso primerljivi, kar trenutno niso, in je tovrstna pridelava v Sloveniji pomembno dražja, to pomeni, da je v ta projekt nemogoče prisiliti gospodarske subjekte.

 

Ste tudi partnerji prvega visokošolskega programa Management v agroživilstvu in razvoj podeželja. Ali tak program sodi v naše okolje in kaj si obetate od njega?

Tukaj imam sam zelo jasno osebno stališče. Obstajajo univerzitetni programi, od tega tudi ta program v Rakičanu, kjer strokovnjaki učijo mlade ljudi, kjer mladi ljudje dobijo tudi neka praktična znanja, imajo možnost pridobiti znanja iz tujine in na koncu procesa dobimo kompetentnega strokovnjaka, ki ima teoretična in praktična znanja, ki so do neke mere primerljiva s tujimi znanji. To je v redu, to Slovenija potrebuje, tisto kar pa je potrebno na tem segmentu, je izmenjava s tujino. Pravilno bi bilo, da vsak naš študent vsaj en del prakse opravi nekje v tujini, da pridobi nova znanja in da se vzpostavi socialna mreža, ki jo bo lahko koristil tekom svojega poslovnega življenja. Imamo pa tudi neke programe, ki jih niti sam najbolje ne razumem in ki cvetijo kot plevel po travi, ter, po mojem mnenju, v veliki meri zavajajo mlade ljudi. če pogledate v tem trenutku strukturo brezposelnih strokovnjakov v Pomurju, je to katastrofa. Struktura je takšna, da je večina strokovnjakov družboslovne usmeritve, tisto kar pa je še večja katastrofa, če v tem trenutku pogledamo, kaj mladi Pomurci študirajo - največji del je na družboslovju. To ni krivda teh mladih ljudi, ki si iščejo neko prihodnost, to je strahovita krivda sistema, ki zavaja mlade ljudi.

Ali bi gospodarski minister in slovensko gospodarstvo moralo zagovarjati slovenske izdelke pred tujimi?

Neka nacionalna nota je vedno potrebna. Ta ideja vsesplošne odprtosti, liberalizma je padla v vodo. Tisti, ki so bili največji zagovorniki takšne ideje, sedaj uvajajo izjemno obratne ukrepe, kot so jih zagovarjali pred pol leta. Osebno mislim, da vsaka nacija mora imeti nacionalni ponos, nacionalne simbole in se zavedati, da ima neko gospodarstvo ali neko drugo proizvodnjo, ki mora biti konkurenčno, njegovi produkti morajo imeti konkurenčno ceno. Vendar je v nacionalnem interesu, da nek produkt nastaja doma tudi zato, da se od tega produkta plačujejo davki, ki so pomembni za financiranje javnih institucij, tudi zato, da imajo ljudje, ki živijo v Sloveniji, neko stabilno prihodnost itn.

Korak v to smer je bil narejen z akcijo Kupujem slovensko, ki jo je podprla tudi Skupina Panvita.

Sama akcija je po mojem mnenju bila potrebna, saj se je, zlasti v času akcije, v Sloveniji sprožila razprava, a je pravilno da razmišljamo o tem, da kupujemo slovensko, ali pa je to že preživeta zgodba. Danes vsi vemo, če imajo recimo Avstrijci svojo zgodbo in nagovarjajo že otroke v vrtcu, če imajo zgodbo Nemci, Hrvati, Švicarji in vsi ostali, zakaj bi se mi sramovali tega, da imamo neko nacionalno noto tudi v proizvodnji.

Kako gledate na razpravo o obvezni udeležbi delavcev pri dobičku?

Edino pravilno je, da delamo z ljudmi na najboljši možni način, da so motivirani. Je pa potrebno sistem narediti tako, da bo kot motivacija del dobička tako ali drugače šel do delavca. Dober lastnik to tako naredi, ker ve, da je od tega odvisna prihodnost njegovega podjetja. Sistem, ki obstaja sedaj, je zelo neživljenjski. Za moje pojme bi bilo edino racionalno, da imajo družbe možnost, da konec gospodarskega leta del dobička lahko izplačajo delavcem in bilo bi zelo korektno, da bi se država od teh sredstev odpovedala vseh prispevkov, saj to v bistvu ni plača. To je prenos dela dobička do ljudi in je strašno nekorektno, da je potem treba dvakrat vmes plačati davke, tako da skoraj daš več državi kot svojim ljudem. Skupina Panvita je del dobička prek uspešnosti že lani dala svojim ljudem in tudi to leto bo, čeprav je bilo gospodarsko dosti več izzivov kot v preteklem letu. Odločili smo se, da se konec leta tudi na tak način zahvalimo svojim ljudem in jim izplačamo neke vrste motivacijo, enotno, do vrednosti sedemsto evrov. Obseg motivacije je odvisen od prisotnosti na delovnem mestu, kajti mi izhajamo iz zelo preprostega dejstva, da so za takšen in drugačen uspeh gospodarske družbe odgovorni tisti, ki delajo.