Ujetniki konteksta
Zgodovina misli je kakor rečni tok. Vse misli, kar jih priteka s tokom izročila od ljudi, ki so živeli pred nami in okoliščine, ki gospodarijo v našem času, vse soodloča pri tem, kako mislimo. Zato je nemogoče trditi, da je katera od misli pravilna za vse večne čase in kraje. Posamezna misel se pogosto uveljavi na podlagi drugih misli, izrečenih že pred njo. Vendar je katera od takih misli lahko pravilna za tisti trenutek in kraj, kjer stojimo. Hegel je opozarjal, da je razum nekaj dinamičnega, nekakšen proces in resnica je natančno ta proces. Ni namreč nobenih kriterijev zunaj samega zgodovinskega dogajanja, po katerem se je mogoče odločiti, kaj je najrazumnejše. Ničesar ni mogoče iztrgati iz zgodovinskih okoliščin tistih misli. Vse se odvija znotraj kontekstov. Kontekst bi lahko razumeli kot matrico, znotraj katerega se poraja naš svet in ki nas naddoloča. Rojeni smo, živimo in umrjemo znotraj matrice svojega časa in prostora. Znotraj tega se odvijata tudi politični prostor in družbeni sistem.
Družbena štafeta
Ne pozabimo, da se zgodovina človeštva ni pričela pred enim stoletjem. Vse, kar je danes tu in zdaj, ima svoje sile iz preteklosti in od tega bo specifična tudi naša prihodnost. Vse tisto v naši preteklosti človeštva, kar imamo danes morebiti za slabo ali pa dobro ali pa za nekaj vmes, so bile takrat samo strategije preživetja, strategije, da je človeštvo v svojem kompleksnem času in prostoru (kontekstu) preživelo in nadaljevalo svoj proces vse do sedanjosti. Vse skupaj predstavlja veliko kroglo (analogija s svetom in okroglo Zemljo), ki se kotali in mi seveda z njo. Nenehno smo zavezani k ustvarjanju takih strategij, ki človeštvu kot organizirani obliki sobivanja na tem svetu omogoča nadaljnje preživetje in prehod v prihodnost. Štafetna palica potuje naprej, na njej so najrazličnejši prstni odtisi. Vsak, ki je prijel za palico in jo predal, je pustil nekaj svojega na njej. Tisti bolj občutljivi na vonj, bi celo zavohali koktelj različnih vonjav, ki se združujejo v poseben vonj sedanjosti. Brž ko bo palico prevzel naslednji, bo vonj človeštva dobil nov odtenek, palico pa bo krasil nov, za neobčutljiv vid neopazen odtis.
Bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako!
Vsi družbeni sistemi, ki smo jih živeli (a nikoli preživeli!), so samo sinovi istega gonila. Vse združuje njihova najpoglavitnejšo lastnost – ideologija. Organizirani so na način ideologije, na podlagi družbenega konstruiranja realnosti. Razlika je samo v niansah, zato noben družbeni sistem ni rešitev, kajti zmeraj gre za ideologijo, ki se seveda spreminja s časom in prostorom, ki ga živimo. Če zamenjamo en družbeni sistem z drugim, ne naredimo dolgoročno gledano nič drugačnega, se samo vrtimo v spremembah istega. V morju neskončnega števila valov je kombinacija dveh ali več valov samo en val več. V jeziku kibernetike spremembe in stabilnosti bi na tem mestu govorili o spremembi prvega reda, kjer posamezna sprememba znotraj konteksta ne povzroči nobene razlike v kontekstu. Spremembe prvega reda potekajo znotraj (na ravni članov) sistema, ki sam ostaja nespremenjen. Zato bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako. Razlike ali spremembe med enim in drugim članom ali od enega do drugega člana, medtem ko kvaliteta sistema (konteksta) kot celote ostaja nespremenjena. Sprememba drugega reda pa je preskok iz dosedanjega referenčnega konteksta sistema v njemu višji kontekst. Zato ni presenetljivo, da so praktični izrazi spremembe drugega reda videti nenavadni, paradoksalni in pogosto nesmiselni, na kar udeleženec interakcije navadno odgovori z zmedenostjo.
Kontekst za spremembo še zori
Postavljam vam drzno, nenavadno, paradoksalno vprašanje, zakaj je tako samo po sebi umevno, da človeštvo potrebuje voditelje? Kam pa nas je potrebno od-voditi, ko pa smo do smrti vsi na istem, ujeti v tem svetu, obsojeni na življenje tukaj in zdaj?! Svet je nenazadnje okrogel, ne moremo se izgubiti – obsojeni smo na to, da se vrtimo z njim, pa če to hočemo ali ne. Zemlja se bo vrtela še zmeraj naprej, pa če bo tukaj komunizem ali neokapitalizem (ali nekaj tretjega). Razlika je samo v tem, katera in kakšna pot vodi do družbenega vrha ali njegovega dna. Povedano na surov način, je na tem svetu samo rojstvo in smrt, vse ostalo med njima je kozmično nepomembno. Zadrževanje pri posameznih strukturah kateregakoli od družbenih sistemov pa je za dobrobit ljudi brezpredmetno. Dokler bomo sprožali spremembe prvega reda, bo tukaj še zmeraj nepravičnost, izkoriščanje, krivica, razmerja družbene moči in nemoči, sužnjelastništvo (danes govorimo o »upravljanju« s človeškimi viri) itd. Pri vsem tem se spreminja samo embalaža, svinjarija znotraj embalaže je ista. Povem vam, vso človeško zgodovino pakiramo isti drek, pri tem pa menjavamo embalažo in ne razumem, v čem je bistvo tega početja. Vsak od nas nosi svoj prispevek in odgovornost v svetu, ki ga živimo. Soustvarjamo ga, večina ljudi brez občutka, da pri tem sodeluje – a sodeluje! Vsak trenutek je potencialni trenutek za spremembo drugega in višjih redov. To, kar potrebujemo tukaj in zdaj, ni sprememba političnega (družbenega sistema). Potrebujemo miselni preskok o organizaciji življenja ljudi na Zemlji. Danes še nismo zreli za učinkovite spremembe, sprememba mora dozoreti, da se porodi, kontekst zanjo pa se še zmeraj pripravlja. Najverjetneje bo potrebno še veliko trpljenja in bolečine, solze bodo zalivale celine in ko bo človeštvo spoznalo paradoks, da ni drugega kot rojstva in smrti, takrat se bomo rešili iz ujetništva dosedanjega konteksta spoznavanja, delovanja in so-bivanja na tem svetu.
Leon Zelko,
absolvent socialnega dela in pisec bloga morfejork.com
