Za dajanje globljih občutkov, kot so denimo ljubezen, varnost, pripadnost in pozornost, velikokrat žal zmanjka časa. Morda celo veščnosti, kajti če nisi nikoli prejel, tudi dati ne znaš. življenje postaja vse bolj tempirano, v vsej naglici in količini dela pa vedno kaj izvisi. človek namreč vedno postavi nekaj na stranski tir, nekaj, za kar se zdi, da lahko počaka. Hudo zgrešeno in žalostno povrh je, da so mnogokrat na stranski tir postavljeni otroci, ki ne čakajo, saj odraščajo. V tem primeru brez zadostne pozornosti staršev, v pomanjkanju vzgoje, dobrih zgledov, nasvetov in ljubezni. Pri takih otrocih je nevarnost, da se izgubi občutek, kaj je dobro in kaj slabo, kaj se sme in kaj ne. Zato iščejo vzore v starejših vrstnikih, omamo v užitkih, skratka vse postane dovoljeno.
Morala in družbene vrednote postanejo le še ovira na poti v zablodo. Zato lahko vsakodnevno spremljamo doma in po svetu tragedije v stilu Pirnič, prostitucijo, umore in samomore, narkomansko sceno ... šele ob takih tragičnih dogodkih se začnemo spraševati, kaj je tu narobe, zakaj ljudje zaidejo v take deviantne situacije in kriminal? Morda zato, ker otroku ni bilo dano odraščati v "normalnem" družinskem okolju, ker ni bil deležen primerne vzgoje, na podlagi katere bi razvil čut za odgovornost in si izoblikoval trdno osebnost, si postavil lestvico vrednot in se razvil v človeka brez notranjih kompleksov in razklane ali drugače zaznamovane osebnosti. Ljudje, dajmo usmeriti pozornost v ta resen problem! Tovrstne stvari niso le fenomen velikih mest, ampak so v taki ali drugačni lažji obliki prisotne tudi
pri nas. Morda nas ne ogrožajo krvav kriminal in podobne deviacije, se pa srečujemo z drugačnimi oblikami odklonskosti, ki pa ne bi smele biti nič kaj bolj zanemarljive. Mogoče me bo marsikdo napadel s tisoč in enim argumentom, a si vseeno drzno upam vprašati: A si nismo morebiti za trenutno nič kaj cvetoče in obetajoče trpko stanje v našem okolju delno krivi tudi sami? Brezposelnost, alkoholizem, samomori ... A ni morda problem v tem, da nismo dovolj močni, odločni, samozavestni, inovativni in usmerjeni v prihodnost?
Namesto da bi kaj sami storili, le nergamo, se pritožujemo, obtožujemo in kar je najhuje, "čakamo na božjo mano". Bodimo odločnejši! Namesto da rinemo v mestna središča za boljši zaslužek in kariero, prinesimo znanje, mladostni zagon in kvalitetne vizije nazaj v domače okolje in dvignimo pomursko bedo na raven, ki bo produktivna, morda celo konkurenčna. Ne pustimo, da bi se naša regija spremenila v raj za vikendske obiskovalce z maloštevilnimi ostarelimi lokalnimi prebivalci. Nekaj se mora spremeniti v sami miselnosti. In ta miselnost se mora začeti vzgajati že z otrokom. Miselnost, ki bo usmerjena v samodejavnost, zdrav odnos do dela, inovativnost, spodbujanje in razvoj na vseh ravneh. In od kod naj pride vzgoja, če starši zatajijo?? To ni nobena obtožba, še manj apel, je le kritično razmišljanje ob realnem pogledu na trenutno stanje, ki me navda z mešanimi občutki groze in zaskrbljenosti.
