Repetitor v Ambasadi
Trboveljčani We can't sleep at night, ki smo jih v soboškem M.I.K.K.-u nazadnje imeli priložnost slišati marca letos, so bend, ki se v avtorski maniri navezuje na novi val in punk iz osemdesetih, tuj pa jim ni niti pop avantgardizem kakega Davida Byrna. Nepredvidljivi obrati muzike, v katerih se zdaj rokovska, zdaj afriško repetitivna kitara spari z downbeat punk rock ritem sekcijo, so združeni s samosvojim vokalom in nekakšnim ne preresnim jemanjem lastnega početja, ki takole na hitro prej kot angažirano deluje predvsem neobremenjeno ludistično.
Sledil je beograjski trio Repetitor, ''žestoki'' del t.i. nove srbske scene, predstavljene na kompilaciji Zdravo, zdravo, zdravo. Repetitor so izbruh pankoidne energije v rokovski formi, ki poslušalca stežka pusti hladnega, beri neprešvicanega. Če velja večina revivala post punka za anglosaksonsko domeno, pa ta muzika zveni, ko se enkrat prebavi skozi srbsko ušesno maslo, bolj kot ne avtohtono in na lastno tradicijo navezano, kot pa zgolj prisvojeno ali sposojeno. Za pretežno srbske tekste, kolikor smo jim uspeli slediti, se zdi, da večinoma reflektirajo rast benda izven povprečja, rast torej, ki ''prebija strehe'' in budi pričakovanja v smislu, kaj pa šele bo iz teh, če so komaj tri leta skupaj?! Basistka, ki je na basu še kako prezentna, ima za mikrofonom bolj neizrazit glasek, zato bomo bolje pomnili komade, ki jih je odpel kitarist. Ko so se poslovili z odra, je začetne vzklike ''Špilaj!'' in ''Hočemo još!'' zlagoma zamenjala eksklamacija ''Jugoslavija! Jugoslavija!'', in kdo ve, ali gre za časovno naključje, ali pa je šele omemba naše bivše skupne domovine mladca in mladenki prepričala, da se vrnejo na oder za repete in z njega preženejo klovna, ki nas je zabaval med njihovo odsotnostjo. ''Najžešča'' doza mladostnega in brezkompromisnega šusa.
