Poslanica PAZU ob kulturnem prazniku 2024: Kultura kot zdravilo za dušo

V poslanici Pomurske akademsko znanstvene unije, ki jo je podpisal upokojeni dramski igralec Evgen Car, je izpostavljena vloga umetnosti kot zdravilnega orodja za dušo ter kritika vojne in njene grozote.

Poslanica se dotakne izgube vrednot v sodobni družbi, kjer prevladuje kapitalizem in tržna usmerjenost umetnosti. 

Kljub temu pa Car poudarja, da je kultura ključna za zdravo družbo, saj temelji na medčloveških odnosih, ustvarjanju miru in ljubezni.

Posebej ganljiv je odlomek, ki opisuje grozote vojne in poziva k prenehanju nasilja, da bi lahko mladi ljudje dostojno živeli svoje življenje. 

V tej luči se poslanica zaključuje s poetičnimi verzi prekmurskega pesnika Avgusta Pavla, ki izražajo hrepenenje po pomladi in upanje za boljšo prihodnost.

Pomurska akademsko znanstvena unija je s svojo poslanico poslala močno sporočilo o pomenu kulture v času krize ter poziv k miru in medsebojnemu spoštovanju.

Objavljamo poslanico v celoti:

»Kulturniki se izgovarjamo, da ima umetnost moč intuitivnega in čustvenega izražanja resnice, vendar nima izvršilne moči nad dogodki. Kapitalizem ali neoliberalizem, v katerem živimo, je sam po sebi sistem, ki temelji na čaščenju bogastva, denarja, tekmovalnosti in potrošništva. Ni treba vsakič poudarjati, da postaja umetnost čedalje bolj tržno blago; finančnike že dolgo ne zanima, ali vlagajo v umetnost ali v nafto. Zanima jih samo dobiček, in s tem se sprijazniš.

Kot umetnik živiš skromno, predaš se svojemu poslanstvu in hitro spoznaš, da je umetnost ljubosumna in želi posameznika popolnoma zase. Zahteva čisto srce, popolno predanost, in želiš si le, da te druge zadeve, ki niso povezane s tvojim delom, pustijo pri miru. Za politiko se zanimaš samo toliko, kolikor se za umetnika 'spodobi'; občasno se zgražaš nad njo, kot je to počel že Cankar, ki je rad govoril, da 'zadovoljni umetnik ni umetnik', in greš po svoji poti naprej. Občasno se zato počutiš nepotreben. Mnenje nekaterih je, da se da živeti in preživeti brez umetnosti. Marsikdo te dojema kot nosilca lenobnega in malovrednega poklica. Občasno te opozorijo, da ne smeš pozabiti, da si financiran iz javnega denarja. Ob kakšnem slabšem počutju ali padcu samozavesti se hrabriš, da si kot umetnik nad politiko in politiki. Dopoveduješ si, da je politika minljiva, umetnost, s katero se ukvarjaš, pa je večna, in da je umetnik po svoji smrti večji, državnik pa manjši. Spomenike politikom podirajo - spomenika Prešerenu in Cankarju pa sta večna.

Če pristaneš na dnu, da nižje že skorajda ne moreš, se spomniš kmeta iz Krleževega Kerempuha: 'Nikdar ni bilo tako, da nekako ne bi bilo, pa ni verza ne bu, da nam nekak nebu', in ostaneš še naprej optimist.

Zalomi se pa, ko povsem blizu začnejo pokati puške in ko ne vidiš konca tej moriji. Namesto da bi se neposredno vpleteni pogovarjali o miru, mirovnem procesu in koncu pobijanja, se pogovarjajo o tem, koliko orožja še potrebujejo. Pogovarjajo se o tem, koliko je že in koliko bo še klanja, razseljenih oseb, ubitih nedolžnih otrok, sirot brez staršev, in koliko generacij potomcev le-teh bo še to morijo občutilo. Še huje o tem, koliko generacij bo to morijo skušalo maščevati.

Nekoč, še kot soboški gimnazijec, sem svojega deda vprašal, zakaj nikoli nič ne pripoveduje o prvi svetovni vojni. Ded je za nekaj časa obmolknil, pogledal v tla in komaj slišno zašepetal: 'Hočeš, da ti pripovedujem o trpljenju vojaka, ki pred mojimi očmi v mlaki krvi išče svojo odstreljeno nogo?'

Kultura, katere praznik praznujemo sedaj, je skupen izraz za vse vrste umetnosti, ki izvirajo iz srca in preko srca oplajajo dušo. Kultura ni bila nikoli zasnovana na rušenju, pobijanju, iztrebljanju, temveč na človekovem notranjem svetu, ki ljubi, zdravi, gradi. Kultura, ki šteje, so dobri medsebojni odnosi, ustvarjanje miru v sebi in okoli sebe, in nenazadnje 'če bi ne bilo dobre volje, bi bil svet manj lep.'

Kakšna prihodnost nas čaka? Kako sploh pisati o kulturi ob njenem prazniku, poveličevati njene dosežke, jo ustvarjati in poustvarjati, ko v njeni neposredni bližini vojak in celo nedolžen otrok 'v mlaki krvi išče svojo odstreljeno nogo'?

Dobro vem, ni si treba delati utvar, ko si star in delno tudi bolan, nikomur več ne pripadaš, in tudi slišan nisi, pa vendar: 'Ponižno prosim vse, bodisi pravično bodisi nepravično vpletene v to agonijo, naj nehajo z ubijanjem, da bodo lahko ničesar krivi mladi ljudje (otroci) kolikor toliko dostojno odživeli svoje življenje. Vsaj to.'

Poslanico zaključujem z verzi prve svetovne vojne ranjenega prekmurskega pesnika, pesnika dveh narodov - kakor so ga imenovali - Avgusta Pavla v prevodu Lojzeta Kozarja:

Čakam pomlad za svoje oči, srce in misli.
Pomlad vsakemu iz gnezda padlemu ptičku,
vsakemu hlapcu, vsakemu samskemu revčku,
zgrbljenemu kočarju, vatastemu palačarju, zmagovalcu, poražencu
na vsem svetu, vsakemu atomu.«

pomurski akademik Evgen Car – upokojeni dramski igralec