Strokovni direktor psihiatrične bolnišnice: »Narašča kombinacija odvisnosti od alkohola in kokaina.«

Strokovni direktor Psihiatrične bolnišnice Ormož Miloš Židanik je v intervjuju za Ptujinfo odgovoril na vprašanja o aktualnih izzivih na področju duševnega zdravja, o najpogostejših razlogih za hospitalizacije, naraščajočih težavah s kombiniranimi odvisnostmi, vplivu sodobnega načina življenja na duševno počutje ter o tem, kako se bolnišnica odziva na potrebe pacientov.

Dotaknili smo se tudi stigme, ki obdaja duševne bolezni, čakalnih dob in širjenja terapevtskih pristopov, s katerimi želijo ljudem v stiski ponuditi čim več možnosti za okrevanje.

Židanik je povedal, da v ormoški psihiatrični bolnišnici obravnavajo vse vrste duševnih težav in motenj. Od anksiozno-depresivnih stanj, preko psihoz, različnih oblik odvisnosti, do demenc.

Najpogostejši razlog za hospitalizacijo v bolnišnici je vedenjska problematika v sklopu demence, pa tudi psihotična stanja, se pravi, ko nekdo zaznava pojave, ki ne ustrezajo realnosti in samomorilnost v opitem stanju.

Ali opažate trend naraščanja števila pacientov z določenimi duševnimi motnjami? Če da, katere so te motnje in kaj menite, da prispeva k temu trendu?

»Narašča kombinacija odvisnosti od alkohola in kokaina. To ni samo naše opažanje, podobno opažajo tudi kolegi na Hrvaškem, s katerimi smo v strokovnem stiku. Gre za odvisnost moških, ki jim je alkohol prvi antidepresiv in pomirjevalo, kokain pa jim pomaga, da lahko opravijo svoje delovne obveznosti. Naraščajo vedenjske oblike odvisnosti skupaj s porastom naše objektivne in realne družbene odvisnosti od tehnologije. In tu bo težko postaviti mejo manj tvegane rabe tehnologije, ker smo kot družba vedno bolj odvisni od nje.

S staranjem družbe narašča tudi število ljudi z demenco in to je nekaj, na kar kot družba ne najdemo pravih odgovorov. Daljša pričakovana doba je nekaj, kar si kot posamezniki in družba želimo, ima pa to tudi svoje stranske učinke. Vsi živimo v nekem pričakovanju zdrave starosti, zelo redki pa smo pripravljeni nekaj narediti za zdravo starost. Vsi poznamo mantro zdravega življenjskega sloga, a je ljudi k temu težko motivirati kljub številnim zdravstvenim zapletom, ki jih že imajo in bi si predstavljal, da so očiten in močan pritisk za spremembo.«

Kako ocenjujete vpliv sodobnega načina življenja, gospodarskih razmer in socialne izolacije na duševno zdravje ljudi v regiji?

»Moj vtis je, da so reaktivne anksiozno-depresivne motnje približno enako pogoste, nekoliko pa se spreminja razlog, zakaj do njih prihaja. Nekaj let nazaj je bila glavni problem brezposelnost s posledicami. Pa s tem nimam v mislih samo finančnih težav in težav na polju samopodobe. Vsak človek potrebuje delo kot aktivnost, s katero vpliva na okolico in spreminja svet. Na ta način ima občutek moči in preko tega se gradi njegova samozavest. Danes imamo najnižjo stopnjo brezposelnosti in so stresorji drugačni.

Zaposleni se zelo hitro prepoznajo v tem, da se nad njimi izvaja mobing. Pa naj je realen ali ne. Sprva sem mobing pripisal kapitalizmu, ki smo si ga izbrali kot našo lastno družbeno ureditev, kjer je izkoriščanje delavcev pravilo in ne izjema. Potem pa sem se srečeval z ljudmi in njihovimi pričakovanji v neskladju z realnostjo. Kjer so preproste delovne naloge, ki niso zapisane v pogodbi za delo, že mobing. Kjer je vsaka spodbuda predpostavljenega za izboljšanje delovnih procesov mobing. Tako, da smo sedaj v epidemiji mobinga.

Kar pa se tiče socialne izolacije, pa tudi nimam nekega pravega odgovora. Več kot je ljudi na tem svetu, več je osamljenosti. Kjer je ljudi malo, ti iščejo stike in družbo, kjer jih je preveč, iščejo odmik in svoj lasten prostor. In potem je osamljenost nujen rezultat. Ob tem je treba upoštevati tudi pričakovanja in zahteve družbe, v kateri moramo vsi biti mladi, pametni, privlačni in lepi. Kdorkoli ne spada v te okvirje, se pač izloči sam ali pa ga izloči družba. Hkrati socialna omrežja omogočajo iluzijo odnosov in predstavljanja sebe v lepši, mlajši, privlačnejši luči. Z modernimi aplikacijami se lahko predstavimo v zelo privlačni luči, ki je v realnosti ne zmoremo. In socialna izolacija je končna posledica, saj ne ustrezamo standardom, ki smo si jih postavili sami.«

Ali opažate zmanjšanje stigmatizacije duševnih motenj med vašimi pacienti? Kako to vpliva na njihovo pripravljenost poiskati pomoč? Je tega vedno več?

»Ja, včasih je to že nekoliko moteče, če se nekdo sredi noči spomni, da bi se želel z nekom pogovarjati o svojih čustvenih in vedenjskih vzorcih, ki ga spremljajo zadnjih 15 let. Sploh, ko je pod vplivom alkohola. Dežurstvo v psihiatrični bolnišnici pač ni namenjeno globlji osebnostni analizi, bolj gašenju požarov.

Po drugi strani pa je dobrodošlo, da se ljudje v duševni stiski prej odločijo za pomoč. Vsak pozna koga, ki je v obravnavi pri psihiatru. In tako tudi sam lažje najde pot do nas, ko mu je težko. Življenja brez bolečine preprosto ni. Vsak od nas bi kdaj potreboval terapevtski pogovor in dobro je, da najde pot do nas pravočasno. Ko nekdo na primer pride in se potoži, da sta šla z dekletom narazen pred dvema tednoma, je za partnersko terapijo že prepozno. Tako da, ja, ne čakati, da se mostovi podrejo.

V primeru psihične stiske, ki nam sporoča, da nekaj delamo ne najbolj optimalno, je dobro priti čimprej. Da skupaj pogledamo na zdrava jedra v posameznikovi osebnosti in temelje, na katerih lahko nekdo začne graditi spremembo. Ker brez spremembe bo tudi rezultat isti.«

Kako sodelujete z drugimi zdravstvenimi in socialnimi ustanovami pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami oziroma težavami?

»Sodelujemo. Pa bi lahko bilo naše sodelovanje tudi bolje. A nekako je vedno treba držati neko ravnotežje, saj je naš čas objektivno omejen. Pri nas imamo zaposlene socialne delavce, ki so nam v izjemno pomoč na primer pri nastanitvah ostarelih ljudi v domove upokojencev.

Kolegi med sabo pa bolj ali manj komuniciramo preko dokumentacije pacientov, v kateri na primer zaprosimo za sprejem tega in tega pacienta v bolnišnico ali pa preko telefona, če želimo zagotoviti sprejem v drugo zdravstveno ustanovo ali pa pridobiti informacijo, kako nekemu pacientu najbolj pomagati.

Tudi psihiatrične bolnišnice si pomagamo med seboj, če so na primer postelje v neki bolnišnici že vse zasedene ali če je na oddelku že nek pacientov znanec, s katerim nima najboljšega odnosa in lahko pričakujemo težave na oddelku, ki jih lahko predvidimo vnaprej in preprečimo s preusmeritvijo tega pacienta v drugo ustanovo.«

Kolikšno je trenutno povprečno število hospitalizacij na mesec oziroma leto?

»Pri nas imamo nekaj čez 1000 hospitalizacij letno in 320 obravnav v Dnevni bolnišnici. To je v vseh preteklih letih približno ista številka. Pri tem nas omejuje program, ki nam ga plačuje Zavarovalnica vsa ta leta.

Četudi bi imeli možnost razširiti nabor storitev in število obravnav, pa bi opravljenih storitev ne dobili plačanih, saj je proračun Zavarovalnice omejen in to moramo preprosto razumeti in spoštovati. Na vsak primer obravnave je namreč vezano število potrebnega osebja in preprosto si ne moremo privoščiti širjenja kapacitet brez ekonomske podlage. Mi smo dolžni zagotoviti varnost ne le našim pacientom, pač pa tudi našim zaposlenim in njihovim družinam. Tako si ne moremo in ne želimo privoščiti negative bilance naše bolnišnice.«

Kako dolge so čakalne dobe za sprejem ali prvi pregled?

»V klasični psihiatrični ambulanti nekje mesec in pol, v urgentni službi isti dan. Za klinično psihološki pregled nekje tri mesece, kar je še vedno manj kot v preostali Sloveniji, a tu so čakalne dobe resnično zelo dolge.«

Ali zaznavate porast primerov v določenih obdobjih leta?

»Ja, čez praznike ljudje še stisnejo zobe, se potrudijo biti v stabilnejši luči ali pa jih prav čakajo, da jih preživijo s svojimi in v tem čakanju, držanju sebe tik nad površino vode, porabijo toliko psihične energije, da se za njimi sesedejo in pridejo na sprejem. Prazniki so priložnost za bilančni življenjski obračun, za spomine na pretekla življenjska obdobja, ko so jih preživljali skupaj z ljudmi, ki jih sedaj več ni ali pa so opomin na razkorak med preteklimi obdobji, ko so bili obkroženi z družinskimi člani, sedaj pa se soočajo z osamljenostjo. 

Za praznike se pričakuje, da so vsi ljudje dobro razpoloženi, v 'prazničnem vzdušju' in da jih preživljajo v krogu družine in kjer temu ni tako, je občutenje izgube in kjer je izguba, tam je žalost in depresija.«

Se je v zadnjih letih povečalo število mlajših pacientov? Kateri so najpogostejši razlogi za hospitalizacijo med mladostniki?

»Naša bolnišnica je namenjena samo obravnavi odraslih pacientov, tako, da o naraščanju potreb po pomoči med mladimi, izvemo iz medijev, od kolegov pedopsihiatrov in od pacientov, ki iščejo pomoč za svoje otroke in se srečujejo z nerazumno dolgimi čakalnimi dobami.

Sicer pa je pri nas tudi vedno več mlajših pacientov. Obravnavali smo že 18-letno dekle zaradi odvisnosti od alkohola, veliko je depresivnih stanj s samomorilnostjo, težav na polju samopodobe in psihoz zaradi uživanja marihuane.«

Židanik je na koncu pogovora povedal še, da želijo v ormoški bolnišnici ljudem v stiski ponuditi čim širši nabor različnih terapevtskih pristopov. Ob klasičnih psihiatričnih in psihoterapevtskih poteh, kamor sodijo skupinske analitične terapije, glasbena, likovna in gibalna terapija ter psihofarmakoterapija, imajo še globoko transkranialno magnetno stimulacijo za depresijo in obsesivno-kompulzivno motnjo z najboljšim aparatom v Sloveniji, imajo meditacije, jogo, zvočne meditacije z gongi, postavitev družine in akupunkturo.

»Ne vedno na vseh oddelkih v enaki meri, pa vendar gojimo kulturo, da vnašamo v naš terapevtski prostor vsebine, ki jih kot dragocene prepoznamo v našem zasebnem življenju. In verjamem, da bo tega vedno več. Tako, da živi naša bolnišnica zelo bogato in zanimivo življenje in bolj, kot se stara, žlahtnejša postaja.«