Marjan Dora je v nedeljskih pogovorih na TV IDEA tokrat gostil Aleksandra Dopliharja, zdravnika prostovoljca, častnega občana Kamnika in vodjo ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja.

Življenjsko pot danes 89-letnega Aleksandra Dopliharja je določila huda poškodba nog, zaradi katere bi mu eno v otroštvu skorajda odrezali. Mama je bila tista, ki je to preprečila, mali Aleksander pa je takrat sprejel odločitev: »Zdravnik bom! Pomagal bom ljudem, kot so zdravniki pomagali meni.«

Staršema ni bilo preprosto izšolati treh otrok: brat je postal veterinar, sestra farmacevtka, Aleksander pa je v Zagrebu končal medicino, pozneje specializiral medicino dela, se upokojil leta 1991.

»Mnogi me sprašujejo, zakaj si pri skoraj 90 letih še vedno vsako jutro oblečem belo haljo in odidem v pro bono ambulanto, ki smo jo v Ljubljani odprli pred 15 leti. Odgovarjam: ker pridejo k meni ljudje s številnimi težavami: zdravstvenimi, socialnimi, psihičnimi. In ko se soočim z njihovimi, nekoliko pozabim na lastne!«

Brezdomcem so se pridružili propadli obrtniki

Ko so odprli prvo slovensko ambulanto za bolnike brez zdravstvenega zavarovanja, sta s takratno ljubljansko županjo Viko Potočnik upala, da bo potrebna le začasno. Pa se je obrnilo drugače.  

»Spočetka so k nam prihajali brezdomci, izbrisani, izgubljeni ljudje. Danes so zelo pogosti obrtniki: delal je za državo. Nabavil material, plačal delavce, plačal davke tej isti državi ... ni pa dobil plačanega svoje dela. In je propadel. In ker nima plačanih prispevkov, mu zavarovanje ne pripada. Krute zgodbe, verjemite!«

Ambulanto s potrebnim materialom brezplačno oskrbuje zdravstveni dom, medtem ko kot glavni financer prispeva Mestna občina Ljubljana. Filantropija pokriva administrativni vidik, v okviru Rdečega križa pa je poskrbljeno tudi za higieno. 

Cena izjemne kariere

Oče dveh sinov sam sicer nima slabe penzije, a tudi obilnega imetja, s katerimi bi se lahko hvalil, ne.

»Vedno se šalim, da si ta pro bono lahko privoščim zato, ker me žena vzdržuje,« hudomušno razlaga Doplihar.

Delo ga bogati na druge načine, so se pa s kariero vendarle razvila tudi določena obžalovanja. Družinskemu življenju se recimo ni mogel predajati toliko, kot bi si želel.

»Nikoli me ni bilo doma in še zdaj mi je strašno žal, ker sem pravzaprav zamudil tista najlepša otroška leta, do petega leta starosti, preden gredo v šolo.« 

V lovu na denar pozabili na prisego

Kritičen je danes predvsem do zdravstvene politike v državi. Kot pravi, mnogi v nekdaj izjemno humanitarnem poklicu žal pozabljajo na Hipokratovo prisego in se ženejo le za denarjem, kar naj bi se močno začelo razvijati z neokapitalizmom od leta 1991 dalje.

»Čakalne dobe v zdravstvu so se začele, ko so številni zobozdravniki začeli ob službi v zdravstvenem domu 'ordinirati' doma, v predelani kopalnici, garaži... in pacientu rekli: na vrsti boš čez pol leta, samoplačniško pa danes popoldne!«

Potem so prišle koncesije. In so zdravniki delali v kliničnem centru in številnih zasebnih klinikah. 

»Mnogi so hkrati sprejemali napotnice in denar za samoplačniško storitev. Moje stališče je: zasebna praksa ja, vendar v svoji ambulanti, s svojimi aparaturami in samoplačniško. Vse ostalo vodi sem, kjer smo zdaj!« je kritičen stari doktor.

Čeprav se strinja, da je v državi še vedno mnogo zelo predanih zdravnikov, pa hkrati poudarja, da smo nekoč najboljšo zdravstveno službo v Evropi v le nekaj letih zaigrali.  

Zanimiv pogovor, v katerem se upokojeni zdravnik med drugim spominja še svojih izkušenj v tujini, kako je pomagal obubožanemu Goričancu, ter intenzivnega in zahtevnega dela nekoč, si lahko zdaj ogledate na TV IDEA oziroma v priloženem video posnetku.

S spleta

Komentarji (0)

Starejše novice