Kolumna
ženske. že dolgo je tega, ne ve se kdaj, ko jih je nekaj nedvomno postavilo v globoko brezno, iz katerega lezejo še danes. Ponekod niso začele niti plezati, spet drugje so redke posameznice priplezale do vrha, čeprav jim družba to redkokdaj prizna, jih še redkeje zaradi tega pohvali.
Na začetku poglejmo, kaj o enakopravnosti meni SSKJ: enakopravnost je stanje, v katerem pripadajo vsem enake pravice. Torej vsem, ki jih med seboj primerjamo, družba zagotavlja enake možnosti. Pravica ni obveza, da ravnamo na določen način. Je zgolj možnost, ki je absolutna – posegati vanjo ne sme nihče. Prav tako je subjekt pravice upravičen, da jo uresničuje le do točke, ko s svojimi dejanji še ne posega v pravice drugih. Enakopravnost je danes vrednota, je stanje, ki si ga sodobne zahodne družbe želijo vzpostaviti na mnogih področjih. Na nekaterih bolj, na drugih manj uspešno. Zakaj pravim zahodne? Ker preprosto ostale družbe večinoma preveč zaostajajo ali niti nočejo razumeti enakopravnosti tako, kakor jo razumejo družbe, ki imajo najbolj dovršene sisteme varstva človekovih pravic v zgodovini človeštva. Dokler bodo ženske kamenjane, prosim, prihranite litanije o raznovrstnosti kultur. To seveda nič ne pove o tem, kako daleč od ideala je Zahod (ali morda bolje rečeno »Sever«, ki je v Evropi pogosto zgled). Kakorkoli, vprašanje, ki ga vam in sebi zastavljam v tem razmišljanju, se navezuje na začetno misel: Kako uspešne so ženske pri plezanju iz brezna pri nas? In ali jih družba pri tem spodbuja?
Dnevi, ko smo bili na pol opice in na pol ljudje, so mimo. A kri ni voda in ljudje stežka pozabljajo. Tako se mi včasih zdi, da je človek iz svojih začetkov pustil na današnjega človeka mnogo več sledi, kot bi jih bili mnogi pripravljeni brez sramu priznati. Primarna socializacija človeštva je bila, tako kaže, vsaj tako pomembna, kot je ta pri vsakem posamezniku. Kar se Janezek nauči v zgodnjih letih (tudi na nezavedni ravni), tega Janezek nikoli ne pozabi. Nazaj k opicam. Sliši se logično: če si v hladnem in nevarnem okolju hotel preživeti, si v boj po hrano poslal močnejše, šibkejši pa so ostali doma in skrbeli za brlog in mladiče. življenje je naneslo, da so v prvo kategorijo padli moški, v drugo pa ženske. Ne bom se spuščal v debato, zakaj je tako. Je pač tako in ravno tega ljudje niso pozabili, to je ostalo kot pečat. Delitev po skrbi za preživetje je tudi skozi razvoj hotelo, da se je vedno znova slikala enaka slika, le ambient je bil malce drugačen - v skladu z razvojem pač. Moški na lov, ženske s cekarčkom v nabiralništvo in domov nahranit otroka in moža. Kasneje? Moški v službo, ženske s cekarjem v trgovino, nato za štedilnik. Seveda ni vse črno-belo. Je bolj črno, kajti za preživetje družine so skozi čas tudi ženske morale poprijeti za težka dela, med vojno v skrajni sili tudi za orožje. Zavedam se, da to še zdaleč ni zadosten opis, da manjka veliko pomembnih podrobnosti in zgodovinskih dejstev, a za misel, ki jo želim izpeljati, upam, da zadošča: moški so tisti, ki so skozi celotno zgodovino skrbeli za hrano (v preteklosti daleč najpomembnejšo dobrino), ženske pa za otroke in za pripravo te hrane. Tisoče in tisoče let so bile ženske izenačene z otroci v enem izmed zelo pomembnih elementov: ekonomska odvisnost. Ta zahteva podrejeni položaj in ne daje izbire. Moškim pa je bila zmeraj zaupana naloga pridobiti dovolj sredstev za preživljanje družine. Uspešnejši moški je v mnogih družbah imel ne le večji trebuh, ampak tudi več posteljnih užitkov seveda v različnih posteljah; in njegov rod, ugled, položaj v plemenu je bil tako na vrhuncu. Ne bom zopet vlekel vzporednic z današnjim časom, saj so dokaj očitne. Moški ego pa je srž problema. Najbolj tipičen problem: ženska z višjo plačo od partnerja. Moški v takem primeru ni več tisti, ki je edini ekonomsko sposoben »poloviti« hrano in preskrbeti partnerko in otroke, to je še bolje sposobna narediti sama. Alarm za moški ego.
Kdo je ženskam vzel enakopravnost? Ne obtožujem moških. Narava je poskrbela za formacijo človeške družbe in delovanja reprodukcijskih mikroenot – družin. Priznati moramo, da je prav tako narava poskrbela za ločitev ljudi in živali (kdo upravlja z naravo, sedaj ni pomembno). In naravno je, da moški vrnemo ženskam, kar so jim vsaj posredno moški-opice vzeli. ženske so pripravljene prevzeti nove vloge, tiste, ki jim v luči enakopravnosti tudi pripadajo. Prva naloga moških je, da pozabijo na moški ego. Zato za nizko stopnjo enakopravnosti, ki jo ženske dosegajo v današnji družbi, obtožujem moške. če za začetek razlik med spoloma ni kriv moški, pa je gotovo kriv, da je teh razlik še danes toliko. Okolje, tehnični napredek zagotavlja zadostno količino vseh faktorjev, ki ne predstavljajo nobenih omejitev več. Omejitev je ostala samo v notranjem faktorju – to je človek sam, njegova narava. Kaj je namreč napačnega v tem, če pogledamo racionalno, da ženska v določeni družini zasluži mnogo več kot moški? Kaj je napačnega v tem, če za večji del gospodinjskih del poskrbi moški, če je ženska v službi? Ko pa vemo, da krompir enako nasiti ne glede na to, kdo ga skuha. Moška oprava lovca in močnega, ekonomsko trdnega očeta ob skrbni, a odvisni materi gospodinji je preživeta. Otroška usta so lahko sita tudi v obrnjenih vlogah, zdrav moški (in tudi ženski) ego pa se s tem nahrani šele, ko ga za svoje delo pohvali družba.
A praksa je druga plat medalje. Postregel vam bom nekaj statistike. Leta 2004 (novejših podatkov glede primerjav med spoloma Statistični urad še nima) je povprečna bruto plača žensk v Pomurju znašala 900 EUR ali 215.785,00 SIT, moška pa 963 EUR ali 230.723,00 SIT. Razlika med plačami med spoloma je v povprečju celotne države nekoliko višja kot v Pomurju in znaša 80 EUR ali 19.233,00 SIT. Seveda je pri tej statistiki potrebno upoštevati, da se struktura zaposlovanja pri moških in ženskah precej razlikuje, plače za različna dela se razlikujejo, kar se odraža v povprečju. Tako bi lahko zavrnili podatek, da je ženska za enako delo plačana manj. A žal vseeno ni tako. Evropska unija opozarja, da je ženska za enako delo plačana slabše in to za povprečno 15 odstotek (vsi podatki so za leto 2005). V Sloveniji ta odstotek ocenjujejo na 8 odstotkov, kar nas uvršča pod evropsko povprečje. V Nemčiji znaša razlika med plačama kar 22 odstotkov, v Estoniji pa 24. Z najmanjšo razliko med plačami za enako delo se lahko pohvalijo na Malti, kjer znaša 4 odstotke, v Belgiji pa 6 odstotnih točk. Trend kaže, da se razlike zmanjšujejo. Zanimiv je podatek, koliko žensk zaseda vodilne položaje v gospodarstvu: v Sloveniji znaša ta odstotek 32,8 odstotkov, povprečje Unije pa se giblje pri 32,2 odstotkih, najvišji pa je v Latviji, kjer znaša 44 odstotkov. Med ustvarjalci novih podjetij je bilo žensk v Sloveniji leta 2002 zgolj 27 odstotkov in so po donosnosti nekoliko zaostajala za podjetji, ki jih vodijo moški. In politika? Na državnozborskih volitvah leta 2004 je bilo med kandidati 24,9 odstotkov žensk, izvoljenih jih je bilo 12,2 odstotkov, kljub temu da predstavljajo ženske 52,5-odstotni delež volilnega telesa. K višjemu odstotku prav gotovo pripomore tudi zakonodaja z ženskimi kvotami. Tako nas v Evropskem parlamentu zastopajo tri ženske in štirje moški.
Podatki zgovorno kažejo, da smo v Evropi, ki sem jo na začetku označil kot območje visoke stopnje enakopravnosti, še vedno diskriminatorni. V Sloveniji glede na podatke celo malo manj. Vendar cilj izravnave položaja žensk z moškimi je daleč in veliko časa bo moralo še preteči, preden se bodo stvari spremenile v zavesti vseh generacij, še posebej moških, ki mislijo, da so z nakupom štedilnika ali sesalca opravili svoje delo. Zadovoljiva stopnja enakopravnosti mora pokazati drugačne odstotke, kot jih statistika kaže danes. Zato menim, da je pozitivna diskriminacija upravičena in bi jo morali vpeljati še bolj ambiciozno vsaj do takrat, ko bomo s stanjem enakopravnosti med spoloma bližje pravičnosti, ki izhaja iz racionalnosti. Ko bo ženska za enako delo prejela enako plačilo, ko bo imela enakopraven dostop do opravljanja vseh del, do družbenega vpliva ter ko bo sposobnost (in ne spol) merilo razlikovanja, šele takrat bomo lahko govorili o tem, da so ženske splezale iz brezna neenakopravnosti. Seveda moramo priznati, da se prav v zadnjih desetletjih na tem področju dogajajo spremembe, ki so hitre in zgovorne. Glas žensk, njihove pravice, politično udejstvovanje ni bilo nikoli zastopano v meri, kakor je to danes. Lahko rečemo, da smo na dobri poti, a da je do cilja še daleč. Razlike po svetu so resda enormne.
Zaključim lahko z mislijo, da me precej čudijo misli, ki jih izraža kar nekaj Američanov. Pravijo, da Amerika še ni pripravljena na žensko predsednico. Sprašujem se, kaj natančno imajo v mislih. Da nanjo ni pripravljeno volilno telo, bi verjel. Da so mnenja, da ženska ne more uspešno povezovati Američanov, jih zastopati ter voditi? Preteči mora torej še nekaj let, da bodo ženske pridobile to sposobnost ali pa mora preteči nekaj let, da jim bo volilno telo priznalo to sposobnost? Oboje je žalostno in izraža oddaljenost od enakopravnosti. Zato pravim jaz, da smo Slovenci pripravljeni na žensko predsednico. Barbara Brezigar je to prva dokazala. žal mi je, da bomo kmalu zamudili nov vlak in čakali naslednjih pet let. Kaj pa na lokalnem nivoju? Prava osvežitev bi bila, če bi poslanski stolček iz Prekmurja zasedla sposobna ženska. Pustimo se presenetiti, upanje umre zadnje.
Iztok štefanec
