Od začetne blogovske evforije je preteklo že nekaj časa. Posamezni pomurski blogerji in blogerke so seveda že aktivni dlje časa in gostujejo na raznih blogih širom Slovenije. Blogi na Sobotainfu pa bodo vendarle prvi pomurski blogi. Ob poudarjanju lokalnosti bi sicer lahko ugovarjali, da se globalni internet požvižga na lokalnost, vendar temu zaenkrat še ni tako. Takšen primer je recimo Večerov blog.
Nasploh pa bi lahko za bloge dejali, da so v tem trenutku s svojim razvojem prišli do zanimive, morda celo usodne točke.
Po začetni evforiji in revolucionarnih napovedih o vlogi blogov se stanje vendarle malce umirja oziroma prehaja na mainstreamovske tirnice. S predstavo o piscih blogov kot, napram medijem, nam enakovrednih posameznikih postajajo blogi vedno bolj pomemben kanal oglaševanja. Bloger ima s svojo kredibilnostjo nedvomno večji vpliv na morebitnega potrošnika kot kakšen jumboplakat ali oglasna pasica. Nič nimam proti podjetnosti nekaterih, moti me le bolj ali manj odkrito subtilno promoviranje (v zameno za denar ali nagrado) določenih produktov tam, kjer naj bi bloger pisal po svoji vesti in ne pod vplivom korporacij.
Na posameznih blogih prihaja tudi do cenzure, nekateri blogerji odkrito govorijo o samocenzuri; zadnji primer je moč zaslediti prav na Večerovem blogu. Znotraj blogovskih skupnosti se vzpostavljajo bolj ali manj očitne hierarhične strukture, kjer imajo eni pisci bolj prav kot drugi - in to ne na podlagi argumentov. V tem trenutku je blogov kot plevela, pisci blogov pa se za svojo pozornost na zasičenem trgu borijo predvsem s prozornimi marketinškimi potezami in ne inovativnimi presežki. Za več klikov uporabljajo senzacionalistične naslove. Ti se pogosto nanašajo na seks in druge pojme, ki na hitro pritegnejo bralca, da se odloči za klik na posamezen blog. Zdi se, da je globalen sistem dodobra inkorporiral revolucionarne potenciale blogov. Blogom se dogaja podobno kot punk legendam Sex Pistols. Ko so nastali leta 1975, so poudarjali anarhizem, svobodo, antikapitalizem in prezir do družbe. že leto kasneje pa so podpisali pogodbo z megazaložbo EMI.
Samo od sebe se postavlja vprašanje, zakaj potem sploh še pisati in ne obupati nad dolgočasnim prevladujočim blogovskim tokom. Poleg motivacije posameznika za afirmacijo v lokalnem okolju in drugih osebnih razlogov je moj odgovor naslednji: ob zadostni refleksiji in kritičnosti posameznik lahko uvidi te pasti in se jim učinkovito izogne. V nobeni drugi sferi družbenega življenja nima posameznik toliko moči in možnosti kot na pluralnem internetu. Internet je tisti, ki za udejstvovanje ne terja poglobljenih strokovnih znanj, pretiranih stroškov pri delu, birokracije, papirologije. In posametnik je tisti, ki lahko uporabi te možnosti interneta, se izogne uniformiranemu mainstreamovskemu toku blogovskega razvoja. Pri zadostni posameznikovi volji in angažiranosti mu ne more do živega ne cenzura (vedno lahko svoj prispevek objaviš kje drugje ali na kakšnem tujem strežniku), ne javno mnenje (če te v realnem življenju »tiranija večine« utiša, te na internetu ne more), ne noben drug dejavnik. Blogovskemu toku, ki je dan pred nas, se lahko izognemo. Naj torej zaključim nekoliko idealistično: Moč je v posamezniku!
