Niti me toliko ne moti komercialnost tega »praznika«, kot to, da za ta t.i. »dan ljubezni« vsi na veliko skačejo okoli svojih partnerjev, jim izpovedujejo ljubezen in skratka vsak odnos cveti in vsi zaljubljeno hodijo po oblakih. Vsi tisti, ki so sami, se na ta dan počutijo še bolj osamljene, zapuščene in nesrečne. Le zakaj? Zakaj bi hrepeneli po nečem, v čemer ni kančka iskrenosti in pristnosti? Ampak je velikokrat prisiljeno in zavoljo »miru pri hiši«. Mogoče bo kdo rekel, da sem nesramna, nemara celo zagrenjena. Pa ni tako. V izpovedovanje ljubezni verjamem le, če je spontano, izraženo v pravem trenutku in z iskrenim namenom. In ne, ker se na ta dan mora izpovedati ljubezen, kazati pozornost in nežnost. Odnos med dvema človekoma je skrhan in brez prave ljubezni, a vsaj na ta dan se pretvarjata, da še verjameta drug v drugega in da sta še vedno tako sveže zaljubljena kot prvo leto svoje zveze.
Kolikokrat sem že doživela, da je mož svojo ženo na Valentinovo razvajal do onemoglosti in ji izpovedoval svojo neizmerno ljubezen, naslednji dan pa svoji »drugi« poslal sporočilo, da je ves prejšnji dan razmišljal le o njej in da si je Valentinovo tako zelo želel preživeti z njo. Kolikokrat se je žena na Valentinovo ljubila s svojim možem, celo leto pa ga ni niti prav poljubila in objela.
Iz takšnih in podobnih razlogov je ta praznik zame pač zlagan. Zlagan, ker se naša družba v vsej svoji luči pokaže, kako zelo plitva, potrošniška, vase zaverovana in egoistična je. Ne rečem, da nekoč, v najstniških letih, tudi jaz nisem hrepenela po valentinovi čestitki, kakšnem posebnem presenečenju in izpovedi nesmrtne ljubezni. Vendar le do takrat, ko sem ugotovila, koliko lepše je, če te nekdo ljubi vsak dan, te ceni vsak trenutek vajine zveze in te nosi v mislih vse dni in ne le en dan v letu. Takrat je zame Valentinovo izgubilo svoj »pomen«. Bolj so bila moja čustva pristna in bolj sem verjela v zvezo, bolj sem se zanjo trudila celo leto in manj na ta dan. Prav zaradi tega, da se čustva ne bi izrodila in da se na mojih policah ne bi znašle rdeče plišaste in plastične stvari, na katerih bi se preko leta nabiral prah.
V meni je veliko idealista in optimizma, a v času okoli Valentinovega se soočim s kruto realnostjo in stanjem v naši družbi. Sem ena tistih ljudi, ki bojo v ljudeh vedno videli najboljše in kljub razočaranju imeli dobro vero v njih, a na ta dan se pač streznim. Iz glave si ne morem izbiti misli, da smo ljudje pokvarjena bitja in da je Thomas Hobbes imel nemara celo prav, ko je zapisal, da smo ljudje po duši slabi in vse, kar delamo, je pogojeno z željo po lastnem preživetju in lastnem užitku. Tega nočem verjeti, a na take dneve se kaže, da je v teh besedah celo nekaj resnice.
Ker se o Valentinovem in njegovi skomercializiranosti sleherno leto zelo veliko govori in ker je tudi veliko takih, ki ostro nasprotujejo temu prazniku, bi pričakovala, da bo »praznik zaljubljenih« izgubil na svojem pomenu. A glede na to, da so v toplicah vse romantične storitve za v dvoje popolnoma zasedene, da so imenitnejše restavracije že veliko prej za ta dan rezervirane do zadnjega kotička in da se police z Valentinovimi voščilnicami in darili hitro praznijo, očitno ni tako.
Slišim, da se ljudje med sabo te dni veliko pogovarjajo, kako bojo preživeli Valentinovo. Veliko je vprašanj, kam gresta, kaj si bosta kupila, ipd. Ojoj, kaj naj rečem. Doma bom pred televizorjem, če pa mi uspe, da pregovorim kakšno prijateljico, pa nekje na nekem »žuru«. Naj mi na ta da nihče ne pove, kako me ima rad ali kako zelo me ceni. če me ima kdo resnično rad in me ceni, naj mi to pove v nedeljo ali ponedeljek. Takrat bom verjela. Takrat bom te besede cenila. Jutri pa ne.
Ob vse tej »ljubezni v zraku« pa me še posebej čudi ena stvar. Te dni sem oznanila, da sem se prijavila za prostovoljko v Gani v okviru projekta, ki ga financira Evropska komisija in skozi katerega se bo pomagalo otrokom v tej afriški državi. Projekt temelji na izobraževanju afriških otrok o problemih kot so revščina, nasilje, HIV/AIDS, suženjstvo in delo otrok. Na ta način se bo poskušalo predstaviti različne možnosti, ki jih imajo na razpolago in izboljšati situacijo mladine v Gani in drugod po Afriki. željo delati kot prostovoljka v Afriki imam že zelo dolgo in upam, da se mi tokrat resnično izpolni. Menim, da na ta način lahko pokažemo, da smo ljudje še vedno humani, solidarni in da čutimo bolečino sočloveka. Zame to predstavlja pot iz krize, v kateri se je znašla moderna družba – ne le finančna kriza, predvsem tudi kriza sistema vrednot in norm človekovega življenja.
Tisto, kar me je tako zelo začudilo, je bil odziv ljudi, tudi mojih bližnjih. »Kaj ti tega treba?«, »Sploh veš, kakšne so razmere tam?«, »Kaj pa služba tukaj?« in »Ali se ti je čist zmešalo?« so bile prve reakcije in prva vprašanja. Od šoka, sem jaz ostala brez besed. Razumem skrb bližnjih, ne razumem pa dejstva, da so bili presenečeni nad tem, da je nekdo celo pripravljen nekomu pomagati. Da sem se pripravljena odpovedati za en mesec udobju, ki ga živim tukaj. Ob tem sem se vprašala, kam je izginilo to deljenje ljubezni in veselja, ki bi ga naj v teh dneh našli na vsakem koraku. Vse to me je le opomnilo na pristnost Valentinovega. Le koliko se jih spomni ženi vsako jutro skuhati kavo in ji jo prinesti v posteljo, kot počne starejši mož iz moje soseske že toliko let, na Valentinovo pa namesto plastičnih rož, kupiti siroti čokolado, ki vprašanje, če ljubezen občuti vsaj na ta dan v letu.
Vem, iz mene spet govori idealizem in tudi malo naivnosti, a kaj bi človek brez upanja. Pa lepo Valentinovo. Naj bo polno ljubezni kot vsak drug dan v letu.
