Vedno sem dvomil v verodostojnost starost komunizma, ko sem jih po televiziji gledal in začudeno poslušal, kako (si) razlagajo resnico. Dolgi brki in sivi lasje. Pa hripav glas. Odvračali so me. Dedki, ki poskušajo biti moderni. Imel sem jih na sumu, da to delajo z razlogom. Kako polne hlače imajo te dni ob razkritju okostenelih lobanj in trupel povojnih pobojev v Barbarinem rovu, je nepomembno vprašanje. Tudi z dejstvom, da se bodo očitno prej kot spoznanju za krive pridružili onostranstvu, smo se, tako se zdi, nonšalantno sprijaznili.
Težko verjamem, da živim v demokratični državi, kjer diham isti zrak s še živečimi akterji tistih, ki dušijo resnico že nekaj desetletij. Ne da bi se zavedali njenega resničnega pomena. Najtežje je sprejeti dejstvo, da se resnica, za katero ne odgovarja nihče, skriva pod zemljo. Povsem gola in izsušena. Vprašanje, ki so ga zadnje dni družno odprli mediji, je treba podpreti. Slovenija le ni tako nedolžna dežela, kot se je generaciji interneta dolgo zdelo. Še več. Zdelo se je, da smo danes pravzaprav zares prelepa zelena dežela z rodovitnimi tlemi, skreganimi sosedi in estradniki, ki so zvezde, še preden padejo z neba. Pod prelepimi zelenimi gozdovi in mahovjem pa se očitno skrivata kruta resnica in oropana človeška dostojanstva, ki so bila zatrta, še preden so želela pognati krvave korenine.
Ideološki aparat
Krute preteklosti nikoli nisem preveč okusil. Tudi skozi izobraževalni sistem ne. Pionirke in pionirje sem poznal s kakšnih starih, črno-belih televizijskih posnetkov, njihovo resnično barvo pa sem uspel ujeti ob pustu, ko smo dekletom privoščljivo škilili pod krila. Kaj se je skrivalo pod njimi, sem vedel. S kakšnim namenom so jih nosile, žal ne. Vloge šolskega ideološkega aparata, ki je izpod rok komunističnih veljakov nekaj desetletij spretno vzgajal svoje pionirke in pionirje, dolgo nisem razumel in uspel dojeti. Šola, kot eden najmočnejših ideoloških aparatov države, je bila spretno in načrtno izkoriščena za doseganje višjih političnih ciljev, ki so umetno ohranjale totalitarni sistem. V šoli so jim pač vcepili, da je bil Tito car in komunizem zakon. Tako so zrasli. Še dobro, da moji generaciji niso kot obveznega gradiva predpisali vsakotedenskega branja Mladine. Danes bi bili kot noji, ki se jim je kljub njihovi radovednosti po raziskovanju sveta glava zataknila pod zemljo. Do zanimivih ugotovitev je prišel tudi študent FDV Marko Matičetov, ki v seminarski nalogi Ideologija v slovenskih osnovnošolskih učbenikih zgodovine 20. stoletja (link), ugotavlja, da je šele čas po osamosvojitvi Slovenije prinesel spremembe v učbeniške zapise. Vse do takrat so osnovnošolci brali zapise, ki so povzdigovali Tita, komuniste, zaničevali kapitalizem, itd.
Kaj je narobe, če ne smrdi?
Resnica ni plenica, pa vendar marsikomu smrdi. Tudi zgodovinarjem. Ker aktualni primer razkritja povojnih pobojev ponovno odpira prostor za javno razpravo, je čas, da odpremo še luknje, ki ostajajo (navidezno) zaprte. Generaciji interneta tako nepojmljiv ostaja še eden izmed velikih ropov, ki se slovenskemu mladežu dogaja skozi izobraževalni sistem. Afera JBTZ in slovenska pomlad, ki predstavljata temelje slovenske osamosvojitve, v učbenikih, kljub temu, da bomo kmalu polnoletni, ne poganjata zvončkov. Gre in je šlo za načrtni sistem reduciranja zgodovinskih dejstev. In kot takega sistema se ga moramo v demokratični moderni družbi sramovati ter ga čim prej izkoreniniti v vsej njegovi veličini. Mladi so še vedno oropani znanja, ki bi jim moralo služiti kot podlaga za vrednostni sistem. Ta pa kot temelj razumevanja nekaterih procesov, ki še danes krnijo ugled demokratične družbe.
Mati, kdo bo tebe ljubil?
Zgodovina je mati modrosti, pravijo. Matere sicer imamo vsi, le modri nikoli nismo smeli (!) postati. Naj zaključim z mislijo pokojnega dr. Jožeta Pučnika, ki naj bi nekoč kot gostujoči predavatelj na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes FDV), dejal, da za nečistočo wc-jev niso krive čistilke, ampak sistem. Kaj je torej narobe z našim, če so wc-ji čisti?
