Služba, družina & rocknroll

Kako je v vajinih letih biti punker?

Igor: Večjih razlik za ustvarjalca in glasbenika ravno ni. Le koncerti so večji, zato je na večjih odrih tudi navdušenje toliko večje. Drugače pa je rock kot tak isti. Druga stvar pa je, da ne moreš živeti, kot si pri osemnajstih. Imam recimo hčerko, hodimo v službe, tako da ne morem reči, da živimo po načelu »sex, drugs & rock'n'roll«. Zame bolj velja »služba, družina & rock'n'roll«. A to ne zmanjšuje doživetja glasbe, vzdušja, užitka ob igranju.

Borut, koliko je punkerja v tebi?

Borut: Koliko ga je v meni? Definiraj punk. Kaj jaz vem ... Ali je punk način življenja ali glasba? Rečem lahko, da je del tudi v meni. A enega rabim, da mi definira punk. Ne vem, a ga lahko definiraš ti, Igor?

Igor: Ne, tudi mene je to na začetku zbegalo. Punk, rock'n'roll, to je vse isto. Punk sem vedno dojemal kot drugačnost in iskanje lastnega izraza, biti. Biti sam sebi zvest, konec koncev tudi dobro žurati. A punk je predvsem glasba. Nikoli pa nisem bil blazno srečen, če so Niete umeščali ali v hardcore ali v punk. V tem bandu sem se vedno počutil kot član Nietov, da smo mi Niet: torej ni to niti punk, niti hardcore, niti rock'n'roll. Mi smo Niet. Muzika je pa vedno dobra, takšna ali drugačna.

Kako se pa sam band počuti v današnjem času napram času pred 20 leti? Kje so razlike?

Igor: Jah, razlika je pač v tem, da igramo na velikih odrih, da je desetkrat ali pa stokrat več ljudi, ki nas poslušajo, in da smo pač postali veliki. Nekoč smo bili del množice punk bandov, ki so igrali v glavnem po klubih. Bili smo del močne, organizirane hardcore scene, medtem ko je zdaj drugače – kot Niet smo ime. Občinstvo je drugačno, tudi časi so se spremenili. V 80-ih smo še vedno živeli v socializmu, zdaj živimo v brutalnem kapitalizmu, tako da so že s tega vidika razlike.

Kako je pa s samo iskrenostjo, energijo in odnosom z občinstvom. Se izgublja z maso ljudi, ki se zbere na koncertih? Razen seveda v Križankah, kjer je skoraj vsak vedel, zakaj je tam.

Igor: V bistvu je ravno obratno. Zdaj prihaja na naš koncert več tisoč ljudi, in to je čudovito; ljudem lahko daš, kar igraš. Na to smo lahko samo ponosni. Nekoč, v starih časih smo igrali pred samo 50, 100 ljudmi, a nikoli nismo vedeli, ali nas poslušajo, ali so pa tako pijani, da padejo po tleh, ali pa bo kdo dobil steklenico v glavo. To je bil tisti res … temu se tako reče, če tako hočeš ... to je punk, no.

A vedno smo hoteli nekaj več, kar dokazuje, da smo se že leta 84 prijavili na Novi rock. Hoteli smo igrati na velikem odru, hoteli smo svojo muziko pokazati ljudem, in ne samo omejenemu številu obiskovalcev punk klubov. Moram poudariti, da s tem ne ponižujem klubskega dogajanja, saj iz njega izhajamo. A lepše je, če lahko daš muziko večji množici in če pri tem ostaneš isti.

Zopet se vrnimo malenkost nazaj. Če ste v prejšnjem sistemu igrali za dušo, za katere stvari oziroma vrednote igrate zdaj?

Igor: Takrat smo igrali predvsem zaradi zabave, tudi kakšno žensko več smo hoteli ujeti. Zdaj si želimo muzike. Tudi ljudje jo zahtevajo, zato jo skušamo čim bolj kakovostno predstaviti. Po drugi strani pa se mi zdi, da je današnji čas kapitalizma med ljudi vnesel blazno apatijo. Noben ni jezen, saj so vsi zadovoljni z vsem, kar jim servirajo.

Borut: Preprosto, krasni novi svet je.

Igor: Pokvarjeni politiki, gospodarstveniki – ljudje so z vsem zadovoljni. Mislim, da bi zdaj bil prostor in čas za punk. Konec koncev se je punk razvil kot gibanje v Angliji v 70-ih za časa Thatcherjeve, ko so bili ljudje na cesti, brez služb, masa mulcev je pristala na cesti brez izhoda. V takem stanju smo zdaj. Medtem ko v 80-ih v Sloveniji, v Jugoslaviji ni bilo ravno enakih razlogov za punk, kot so bili v Angliji. Bili so na drug način. Takrat se je sistem začel podirati in v nastalem prostoru svobode je lahko vsak izražal svoja mnenja. Tako da je tudi zdaj čas za punk. A na žalost ljudje raje poslušajo »cuf-cuf«.

Borut: Če je takrat punk predstavljal upor puritanski družbi, ki je postala puritanska sama po sebi, ker drugače ni moglo biti, je zdaj punk upor proti kapitalizmu, oziroma kot je Igor rekel, proti izkoriščanju. Danes je punker tisti, ki recimo ne gre študirat ekonomije. Tisti, ki nima doma kamiona in še štirih zaposlenih. Tisti, ki ga zanimajo ljudje okoli sebe in mu ni vseeno, ali je njegov sosed lačen ali ne. Ta je danes punker, mogoče.

Ali je kapitalizem kot tak sposoben absorbirati ta uporniški potencial? Ali so recimo Nieti, kot si jih prej poslušal, in zdaj, ko si del banda, postali s to vrnitvijo del slovenske popularne kulture?

Borut: Do neke mere res, zagotovo. A odpri revije, ki jih ne bom omenjal, da jim ne bom delal reklame. Videl boš, kdo se v njih pojavlja. V kapitalizmu oziroma v tej družbi ni več pomembno, kdo kaj pove, ampak da se samo pojavi. »Danes se je valjal po postelji, jutri se bo usral.« Take članke gledamo. Sicer lahko vsak nekaj pove, a kapitalizem »puhljic«, ki so iz danes na jutri najboljše, nikoli ne bo absorbiral, ker bo jutri na sporedu že nova. Danes imaš zvezdo, jutri ustvarimo novo. Naredimo komad in že punčka odpira usta. Ali pa fantek. Nieti nikoli ne bodo do te mere skomercializirani, ker ne spadamo v ta kalup.



Igor: Zdaj imamo res več možnosti, da povemo, kar smo želeli povedati, kar smo govorili leta 84. In to večjemu številu ljudi, na več radijskih postajah, prek medijev, nosilcev zvoka. Včasih še plošče nismo mogli izdati. Bili smo obsojeni, da smo igrali v določenih klubih. Dandanes je dobro, da lahko svojo muziko predstavimo še večjemu številu ljudi.

Ste pri izbiri nastopov zelo pazljivi na to, kje in s kom boste igrali? Danes recimo igrate po Alyi, nastopili ste na študentskem žuru v Ljubljani. Ali je kaj grenkega priokusa, ko izbirate take koncerte?

Igor: Prav to je posledica kapitalizma. Organizatorji koncertov denar morajo obrniti.

Borut: Jaz sem pa izredno zadovoljen s tem, da lahko Alyino občinstvo sliši Niete. Izredno. V tem je »point«. Prav na tak način lahko izkoristimo popularizacijo. Lahko pa ostanemo v luknji, gremo nazaj v »špajzelj« in odigramo svoje po okoliških luknjah. Ni nobenega problema. Ampak zakaj ne bi izkoristili možnost, in svojega povedali 3000 ljudem?

Igor: Idealno bi sicer bilo, da bi igrali z bandi po svoji izbiri.

Borut: To tako ne gre.

Igor: Torej, lahko se odločimo, da ne bomo igrali nikjer. Vendar pa tudi v 80-ih nismo mogli igrati samo z bandi enakega kalibra, profila. Lahko smo igrali v malih klubih, kjer smo bili ali glavni band ali pa predskupina kakšnemu tujemu hardcore punk bandu. Že takrat pa smo nastopali tudi na poletnih festivalih. Leta 84, 85 smo igrali recimo z »Orgazmom« iz Srbije ali pa s pop bandi, v Beogradu smo na festivalu igrali z Dadom Topičem. Tako je pač bilo in še zmeraj je.

Glede komada Lep dan za smrt je moja teza, da so Dan D ubili dušo tega komada. Zanima me, kako je prišlo do predelave komada? Ste jim dali dovoljenje? Kaj sami menite o njihovi različici? Ali sporočilo ne razvodeni preveč?

Igor: Vprašali so, še preden smo se vrnili. Popolnoma mi je vseeno, kdo igra katerikoli naš komad. To se mi zdi le dobro. V čast mi je, da nekdo iz komada, v katerega sem jaz nekaj vložil, ali pa mi nekaj vložili, poskusi narediti nekaj na svoj način. Druga stvar je, koliko sem zadovoljen s končnim rezultatom. Osebno mi je njihova različica pop in v njihovem slogu. Je pa treba povedati, da so naredili ogromno za popularizacijo Nietov. Po moje je Lep dan za smrt v njihovi izvedbi naš najbolj predvajan komad, ki sploh obstaja na radijih. Nad samim glasbenim izvajanjem nimam nobenih pripomb. Komad so čutili in videli na svoj način. Zmotil me je le video, v katerem so mrtvega Tita peljali iz Ljubljane v Beograd. Pomoje to ni sporočilo komada. Tukaj so ga zelo »kiksnili«.

Borut: Najbrž je to režiserjeva napaka. Režiser je verjetno začutil ta komad kot Titovo smrt, Igor pa ga je bolj čutil kot smrt Juge, saj je personifikacija 20 milijonov ljudi v eni osebi ponižujoča do vseh teh 20 milijonov ljudi.

Igor: Mah, ne. Saj ta komad ni nikoli govoril o tem, da bi mogel imeti zvezo z Jugoslavijo. To je bila pač enostavna ljubezenska zgodbica fanta in punce, ki sta zaljubljena, ki se ujameta v prvi dan vojne. Tisti prvi dan vojne pade bomba med njiju in enega ubije. In to se je dejansko tudi zgodilo. Sedem let po tem komadu je prišlo do vojne v Jugoslaviji.

Borut: Bolje bi bilo, da bi vojno prikazali kot videospot: bivša Juga – vojna.

Igor: Tudi mi imamo ploščo kompilacij, kjer je 23 ali 25 različnih bandov izvajalo naše pesmi. In vsak je imel popolnoma svobodno voljo. Ana Pupedan so naredili Lep dan za smrt v »zajebantski« različici. Sam sebi sem ob tem rekel, da jim pesmi ravno ne bi treba poniževati. Ampak vsak je lahko delal, kar je hotel.

Borut: Saj je zajebavanje.

Igor: Kaj boš spraševal?! Če hočeš igrati komad od Nietov, ga igraj. Ni me treba klicati. Evo, to zdaj povem.

Borut, od nastanka naprej skoraj ob vsakem zapisu o Nietih pade pripomba, da to niso pravi Nieti, ni Habiča. Ste tega že siti?

Borut: Ko sem se priključil bandu, mi je to bilo popolnoma jasno. Oziroma sem mislil, da bo huje, da bo veliko, veliko huje.

Igor: Na forumih ponavadi vidiš teh 10, 20 ali 30 komentarjev. Vedno se najde kakšen, ampak so zelo v manjšini.

Borut: Dejstvo je, da Primoža ne bo več. Če pa Nieti hočemo igrati, nekdo mora peti. Ko smo se ponovno našli, smo si rekli, da je to to in nič drugega. Možnosti sta, da smo ali pa da nas ni.



Igor: Je pa res moteče. Primož je bil poleg mene in basista Češnovarja ustanovni član Nietov. In nič več kot to. Avtor komadov sem večinoma jaz. Primož je bil do neke mere zelo problematičen član banda, ki smo ga morali zmeraj »vahtat«, da je le prišel na oder. Po drugi strani je pa res, da brez Primoža in njegove karizme tega odrskega nastopa in na koncu fantastičnega petja Nietov zagotovo ne bi bilo. Če kdo hoče poslušati Niete s Habičem, naj si zavrti ploščo in naj ne pride na koncert. Kdor pa hoče slišati Niete z Borutom Maroltom, pa naj pride na koncert. Preprosto.

Koliko pa radio in televizija vrtita prav vaše komade, odkar ste ponovno skupaj. Sploh imate primeren material?

Borut: Komercialke ne vrtijo nič. Vrti nacionalka, in Študent, ostali pa ne.

Bi morali posneti spot, ki bi bil dovolj privlačen?

Borut: Spotov ne bomo snemali, ampak samo koncertne izvedbe.

Igor: Spoti niso za nas. Zdaj so nekako osovraženi, prej pa je bilo veliko več svobode oziroma manj radijskih postaj, ampak te postaje so bile profilirane. Radio Študent je vrtel alternativno glasbo, RGL je vrtel temu zelo podobno glasbo. Na teh dveh postajah si dobil kakovostno in široko glasbeno ponudbo. Poleg teh dveh postaj pa je bila le še nacionalka, mogoče še kakšen radio. Zdaj pa na 300 ali 500 radijskih postajah vrtijo le nekaj komadov.

Borut: Glasba se je precej zbanalizirala. To je dejstvo.

Igor: Na televiziji je tako. Videospotov ne bomo več delali, ker to ni to. Videospoti so za bande, ki delajo na drugačen način kot mi. Vrgli se bomo na TV-perspektive v verziji Odštekani v živo, pa zdaj na Ruskega vohuna iz Križank v živo. Dva komada in oba v živo. Vrtita se na TV Čarli, ki ga v Murski Soboti verjetno ne dobite.

Ga imam na Siol TV in T2.

Igor: Odlično. To je pa tudi edina glasbena postaja pri nas. MTV je spota zavrnil, ker pač nista dovolj kakovostna, drugam pa ju nimamo dati.

Kateri band v Sloveniji in po svetu pa ima še ta uporniški potencial oziroma vaju še gane?

Borut: Bandov z uporniškim potencialom je ogromno. Ni nujno, da igraš samo punk. Nenazadnje je v Ljubljani nastopila Sinead O'Connor. Ona je upornica, a ni punkerica. Ogromno je dobre glasbe, ki ni nikoli bila samoumnevna, ampak je hotela nekaj povedati. Saj ni nujno, da je pravi upor. Saj tudi pri Nietih tričetrt komadov govori o ljubezni, ne pa o uporu. Četrt pa tudi o uporu.

Igor: Je pa tudi res, da je včasih, za časa Juge, v 80-ih, na vrhuncu jugoslovanske in slovenske rock glasbe, obstajala zelo močna pripadnost skupinam. Obstajali so valovi: beograjska scena, zagrebška scena, punk scena – trikotnik Ljubljana, Zagreb, Rijeka. Bil je novi val, bilo je veliko manj bandov, veliko manj možnosti za igranje. A tisti, ki so se pridružili določenim skupinam, so potem lažje prišli na površje. Tudi danes obstajajo take možnosti, zato se sprašujem, zakaj jih nihče ne izkoristi, oziroma jih izkoristijo zelo redki. Ne najdem pravega odgovora. Je pa tudi res, da poveličevanje MTV-ja in iskanje vzorov v tujini nista prava pot. Razen če hočeš res priti na tuji trg, kar pa je težko. Še vedno se mi pa zdi, da imamo najrajši slovenske bande, ki pojejo za Slovence, tako kot smo imeli jugoslovanske bande, ki so peli za nas. V tujem jeziku je težko peti, težko si iskren.

Kakšna pa je bila izkušnja z Izštekanimi? Meni se je med poslušanjem zdelo, da ste na novo zaživeli, a kot Nieti v novi preobleki.

Borut: Meni je bilo super. Pri takih projektih, kot so Izštekani ali Križanke, se jaz marsičesa ne spomnim, ker padem v nek trans. Svojega ne oddelaš obrtniško, ampak si v delo zelo čustveno vpleten. Ne spomnim se pol koncerta iz Križank in tudi Izštekanih se več ali manj ne spomnim.

Še dobro, da ste snemali.

Borut: Hvala bogu.

Igor: Ravno Izštekani so to, kar sem govoril prej. Vedno sem najbolj sovražil uniformiranost, da te nekdo razvrsti, razpredalčka, da si ti punk, da si hardcore, da si funk, da si disco, da si karkoli. Glasba nima meja. Zelo oster punk komad lahko z dodatkom godal in klavirja ohrani popolnoma enak čustveni naboj, pa tudi energetski naboj, čeprav se sliši popolnoma drugače. Hoteli smo samo pokazati, da se dá in da muzika nima meja. To je bil naš izziv. Na koncu koncev smo že vse naredili v 80-ih in zdaj nimamo veliko dokazovati. Ampak vedno moraš prebijati meje. Najprej smo jih prebijali z Izštekanimi, zdaj pa z novo ploščo, ki bo sploh prva plošča Nietov. Do zdaj so bile vse plošče kompilacije, zbrane iz različnih vetrov in postavljene na ploščo. To bo prva plošča Nietov ...

Borut: ... ki bo posneta v enem kosu.

Kakšna pa bo ta plošča? Koliko bo glasbene kontinuitete s starimi Nieti, če lahko tako povem?

Igor: Ker po vrnitvi igramo stare komade, verjetno tudi na plošči ne bomo igrali nekaj popolnoma drugega. Delam komade, kakršne znam narediti. Med letom 84 in zdaj ni velike razlike. Kot je Borut že prej povedal, večina komadov govori o čustvenih, notranjih stanjih. Pri 43-ih in 18-ih se stanja veliko ne razlikujejo. Pri 43-ih je več obremenitve slabih vibracij, težav. Mogoče si še bolj zamorjen. Kar se tiče muzike, še vedno razbijamo. Edini cilj je narediti dobro ploščo. Če z njo ne bomo zadovoljni, pa je ne bomo izdali.



Kaj pa menita o nelegalnem nalaganju glasbe s spleta?

Borut: Zakaj pa je nelegalno?

Ker imajo avtorji svoje avtorske pravice.

Borut: To bo šlo ... avtorske pravice bodo šle sčasoma k vragu.

Ravno to sem hotel poudariti. A ni ravno to punk, način, da se upreš, da ne kupiš CD-ja, denarja ne daš kapitalistom, ampak album naložiš s spleta?

Borut: Žal je res tako. Od CD-ja imajo koristi založbe, vsi drugi, samo avtor ne.

Igor: Tako pač je.

Borut: Tudi že prej je tako bilo in tako je. Jaz sem za splet. Izvolite!

Torej bo nova plošča od Nietov na spletu brezplačna?

Borut: Izšla bo za tiste sladokusce, ki jo dejansko hočejo imeti. Tisti, ki jo pa hočejo naložiti s spleta, pa …

Igor: Je pa res, da na velikih trgih nekdo lažje spodbuja nelegalno nalaganje. Metallica si to lahko privošči, ker imajo že dovolj denarja. Pri nas je pa problem v tem, ker si mi s koncerti financiramo naslednjo ploščo. Vsako izdajo si financiramo sami, ker je naš trg premajhen, da bi ti založba ali pa kdorkoli to financiral. Zato jaz zastonjskega dostopa do glasbe ne morem spodbujati. Kvečjemu lahko rečem, da jo raje kupite. Večino bo od tega imela res založba, ampak mogoče bo tudi nam padel kakšen evro za novo ploščo. Ampak še vedno sem za splet, ker je to razbijanje sistema.

Borut: Stvari bo treba drugače urediti. Način naj pogruntajo bistre buče, tiste, ki so pogruntale ostale pravice. Glede na to, da vsak kafič v državi SAZAS-u plačuje mastne denarje, na koncu avtorji dobijo neki drobiž, ali pa še tega ne, ker ne pridejo čez določeno kvoto. Mislim, »bullshit«!

Igor: Zaradi tega se nihče ne more ukvarjati z muziko. Zato se lahko z muziko pri nas ukvarjajo samo res komercialni ali pa »ojladrija« bandi.

Borut: A si ti bil danes v službi?

Igor: Da, zjutraj. Vsak od nas dela, zato pravim, da je zelo težko. Da se vrnem na prvo vprašanje: pri 18-ih si še v šoli, medtem ko se pri 43-ih nočeš znajti zraven smetnjaka, zato moraš hoditi v službo – če nimaš bogatega starša. Nimam bogatih staršev, noben od nas jih nima, zato moramo delati. In med delom si moramo jemati čas za ukvarjanje z muziko. Tako pač je, na žalost. Zaslužili bi si, kot je rekel Kozmus, ko je hotel ...

Borut: Da bi dobil rento od države.

Igor: Zakaj je ne bi dobili? Pa bi lahko igrali.

Borut: Zadeli bi se ga vsak dan.

Igor: Vsak dan bi se ga zadeval, ampak naredili smo pa veliko.

Pomeni torej, da je v današnjem času dosti težje biti punker kot prej?

Borut: Saj mladi se itak upirajo. Če gremo na punk, je upor. Zelo sem vesel, ko pridem v petek večer na polno Metelkovo. Res sem vesel. Bolj sem vesel, če so na Metelkovi kot v Bachusu. Ti ljudje niso v nekem mainstreamu, ne gledajo samo televizije, ampak berejo knjige ... danes mulci sploh ne vedo, kaj je knjiga. To je zelo žalostno. Fajn je, da se dogaja.

Igor: Včasih so bila gibanja. V 80-ih, se spomnim, so na eni strani bili punkerji, na eni strani pa šminkerji. Bili sta samo ti dve skupini. Bile so oštarije za pankerje, na primer Rio pa še ena v Ljubljani. Šminkerji so imeli Konjski rep pa še dve oštariji ob Ljubljanici. In to je bilo to. Takrat je bilo vse lažje, ker je bilo bolj enostavno, bolj razvidno. Heavymetalci so bili tako ali tako že bolj tam oziroma tudi hipiji, bolj na strani. Potem se je pa to razširilo iz pet oštarij na 5000 oštarij, ljudje več niso v klapah, ampak so vsi enaki. Šolska igrišča so bila včasih polna mulcev, ki so nabijali žogo, pa bejbe so zraven gledale, kdo je najbolj cool. Šolska igrišča so prazna, vsi bulijo v ta internet. Mislim, časi so se spremenili.

Borut: Zakaj bi se pogovarjal v živo, če se lahko po spletu.

Igor: Popolnoma drugače je. Žal mi je za to. Mi je pa žal, da nisem več star 18, da bi še jaz to počel z njimi. Vsak čas ima svoje.

Zanima me še, kakšni so spomini na Pomurje, Mursko Soboto, pomursko punkersko alternativno sceno? Koliko se še spomnite? Borut, še vprašanje zate. Koliko se bo dalo danes in na splošno ponoviti auvratičnost koncerta iz Križank?

Igor: Moram priznati, da se iz Pomurja ne spomnim nobenih bandov. Sicer poznam zelo malo bandov. Zelo malo muzike poslušam. Ostal sem zahojen nekje v 60-ih letih, v času prvih punk bandov. Niti jih ne spremljam oziroma slovenskih bandov skoraj sploh ne poznam. Drugače smo pa igrali v Murski Soboti leta 1985 v brigadi. Nekoč so bile tukaj delovne brigade in mi smo pred vsakim poletjem v letih 84, 85 igrali. Na brigadah smo se pripravljali in mislim, da smo leta 85 bili tudi na turneji desetih brigad in smo bili tu nekje v bližini Murske Sobote.

Borut: So vas hoteli ...

Igor: Ne vem točno, če so nas hoteli v Murski Soboti tepsti, a v glavnem so nas južnjaki čudno gledali. Ampak spomnim se pa tega gradu. Sredi noči smo čakali na prevoz ali pa na avtobus in smo gledali ta grad. Opazovali smo te ozke line, ko je Habič rekel: »Glej, a vidite zgoraj grbavc. Grbavc se je tle pojavil.«. In smo gledali, kje je.

Trip in vijolice, skratka. 

Igor: Ja, no ... Pač, preživljali smo noč (smeh).

Borut: Ja, ponoviti Križanke ... to bo težko. Nesporno je bilo v Križankah tako zaradi ljudi, ki so prišli, oni so prinesli tak čustveni naboj. Nazaj pa smo samo dobili štirikratno dozo. Upam, da bo danes tudi tako. Na vsakem koncertu lahko zase rečem, pa tudi za band, da se trudimo, da je vsak koncert boljši. Ker v Križankah smo dejansko bili malo leseni. Če po pravici povem, smo do Križank imeli šestnajst vaj. Ampak to dejansko pomeni, da...

Igor: … nas je folk nosil …

Borut: ... da so modeli po dvajsetih letih in šestnajstih vajah prijeli za kitaro. Mislim, da napredujemo z vsakim koncertom. Kakšna bo pa publika, pa ne vem. Upam, da bo.

Torej načrti z Nieti so dolgoročni?

Igor: Vedno so srednjeročni. Vedno računamo za eno leto naprej.

Borut: Oni so stari ... Saj jaz nisem mlad, nisem pa star.

Borut, torej čez čas zbereš svojo ekipo in prevzameš band.

Borut: No, ne, ne. Za enkrat ne razmišljam o ničemer.

Igor: Ne razmišljamo kaj dosti naprej.

Borut: Razmišljamo za pol leta naprej.

Igor: Zdaj razmišljamo do plošče, kot smo prej razmišljali do Križank. Po Križankah smo razmišljali …

Borut: … do Izštekanih.

Igor: Oziroma ne. Takrat smo razmišljali samo o poletju, o festivalu, potem so prišli pa Izštekani. Nato smo rekli: »Ja, zdaj so pa spet koncerti.« V bistvu je na vrsti plošča. Skratka, zabavno je.

Celoten intervju z Igorjem Dernovškom in Borutom Maroltom.

 

Nastop na Soboških dnevih 

Nastop na Soboških dnevih