Na dan umre 200 otrok zaradi nasilne smrti ali posledicami vojne
O Iraku in posebej o tamkajšnji vojni v medijih slišimo veliko. Ti mediji vojno v Iraku s poenostavljanji prikazujejo kot spektakel. Zato ostaja vprašanje, ali dejansko vemo, kaj se danes dogaja v Iraku. Ali je to, kar nam poročajo tako imenovani »zahodni mediji«, res odraz resničnosti ali gre za selekcionirano poročanje?
Irak je država, o kateri veliko slišimo iz različnih medijev, vendar ostaja vprašanje, ali ga zaradi tega tudi poznamo. Koliko po tvojem mnenju slovenski državljani dejansko poznajo Irak in nenazadnje sedanjo situacijo tam?
Veliko Slovencev je v času Jugoslavije, predvsem v 80-ih letih prejšnjega stoletja, imelo neposredne izkušnje z Irakom, saj jih je tam veliko delalo. Pri teh ljudeh se vidi, da Irak zelo dobro poznajo. Vendar grobo rečeno danes slovenski narod ne pozna Iraka. Ne pozna tudi političnih zadev oziroma tega, kar se v Iraku danes dogaja. že prve zalivske vojne večinoma ne poznajo, saj se o njej ni veliko poročalo. O drugi zalivski vojni se sicer veliko govori, ampak je seveda vprašanje, kaj se o njej dejansko pove, saj se poroča večinoma s proameriške in provojne strani.
V 21. stoletju ljudje, kar je na nek način paradoksno, vedno bolj govorimo o identiteti. Stuart Hall pravi, da se o identiteti sprašujemo ravno takrat, ko o njej nismo sigurni. Kako bi se ti opredelil?
Rojen sem bil v Sloveniji, zato Slovenijo smatram kot svojo domovino. Vendar se identitetno zagotovo najbolj čutim Iračana, zato ker sem s tem delom sveta najbolj povezan in me tudi najbolj zanima. Morda ravno zaradi vseh težah, ki nastajajo tam.
Kdaj si bil nazadnje v Iraku?
Nazadnje sem bil v Iraku pred prvo zalivsko vojno, čeprav je tam večina mojega sorodstva (poleg Nemčije). živijo tako v Bagdadu kot v Basri, torej v večjih mestih. Zaradi današnjega stanja v Iraku ne vem, kdaj bom spet lahko šel tja in jih videl. Vendar pa bi rad nekaj dodal: Nietzsche pravi, da je spomin tisto, kar se vžge v zavest. In spomin je neskončno trpljenje. Jaz lahko dodam, da imajo Iračani veliko spominov ... veliko ?vžganih spominov?.
Kako je tvoj oče pristal v Sloveniji?
V tistem času sta bila Irak in Jugoslavija zelo povezani državi, predvsem zaradi gibanja neuvrščenih. Moj oče se je skupaj s svojim starejšim bratom preselil v Slovenijo zaradi študija, kot je to naredilo še veliko ljudi iz arabskega sveta. Takoj po končani gimnaziji se je za dve leti vpisal na bagdadsko univerzo, potem pa se je nekako odločil za študij v Sloveniji, ker se mu je zdel ta del Jugoslavije še najbolj primeren. Tukaj je potem tudi ostal.
Vrniva se k Iraku. Kaj bi ti izpostavil bistvenega iz iraške zgodovine, o kateri se govori bolj malo?
Po eni strani je iraška zgodovina zelo raziskana, ker zgodovinsko gledano to območje velja za eno od zibelk človeške civilizacije. Mezopotamija, kar dobesedno pomeni območje med dvema rekama, in sicer med Tigrisom in Evfratom. Mislim, da se o Sumercih, Akadcih, Asircih in ostalih mezopotamskih ljudstvih ve veliko, marsikdaj pa se ne poveže, da je večji del Mezopotamije na območju današnjega Iraka. Tukaj je treba izpostaviti, da je bila v Mezopotamiji iznajdena pisava, kar je po mojem mnenju eden od največjih dosežkov človeštva nasploh. Iračani so na to zelo ponosni. Drugo tako obdobje je čas bagdadskega ali abasidskega kalifata, torej čas od 8. do 13. stoletja, ko Bagdad s svojim kulturnim razcvetom postane vrh arabskega sveta.
Greva v 20. stoletje, čeprav sva tukaj veliko iraške zgodovine preskočila. Figura Sadama Huseina je bila v zahodnih medijih velikokrat demonizirana. Je bil tak tudi v resnici?
O Sadamu Huseinu se seveda poroča večinoma v negativni luči. Zagotovo to ni bil demokratični voditelj v današnjem pomenu besede. Je pa potrebno povedati, da je Sadam Husein združeval sekularni režim s trdo roko. Irak je bil sekularna država, če ga primerjamo z Iranom, ki je še danes islamska republika. Pod Sadamom Huseinom se je Irak zelo razvil. Skoraj vsa gradnja v Iraku prihaja iz tega časa. Šolstvo in zdravstvo sta bila javna in zastonj. Vse stvari so bile ljudstvu dane, predvsem da se je lahko izobraževalo in s tem tudi napredovalo. Sadam Husein je ustvaril enega najmočnejših srednjih razredov na svetu. Danes ta srednji razred množično eliminirajo predvsem zaradi iraške inteligence, sploh sunitskih učenjakov. V njegovem času so problem predstavljali nasprotniki njegovega režima, ki je bil enopartijski. Ti nasprotniki so bili tako šiiti, suniti kot Kurdi. Vendar se je potrebno zavedati, da so tako šiiti kot suniti, pa tudi Kurdi, vsi Iračani, kot so Dolenjci, Gorenjci in Primorci vsi Slovenci. Veliko družin v Iraku je mešanih, moja družina je živi primer za to, saj imam v družini tako sunite, šiite kot tudi Kurde, in seveda ni bilo take razdvojenosti med šiiti in suniti, kot se pogosto poskuša prikazati v medijih.
Kako komentiraš njegovo smrtno obsodbo?
Največji očitek Sadamu Huseinu je bil poboj Kurdov. čeprav se ne strinjam s prav nobeno vojno in zame osebno ni pravične vojne, pa je potrebno poznati dejstva. Številke, koliko Kurdov je bilo v vasi Halabja na severovzhodu Iraka. Halapča je majhna kurdska vasica, kar seveda ne opravičuje poboja, vendar je bilo v medijih velikokrat slišati, da naj bi šlo tam za poboj 20.000 ljudi, kar je pretiravanje. Do zasedbe te vasice je prišlo med iransko-iraško vojno, ko jo je zasedel Iran. Zelo čudno pri tem poboju je to, da Irak takrat ni imel plina, s katerim naj bi pobil Kurde iz te vasice. Takrat je imel to plinsko orožje Iran. Nikoli ni bilo dokazano, da so iraške sile s Sadamom Huseinom na čelu dejansko pobile te Kurde. Tudi Kurdi sami dvomijo, da je to naredil sam Sadam Husein. Sadam Husein je sicer zagotovo človek, ki ga je morala doleteti kazen za njegova dejanja. Vendar se mi zdi, da je obešenje, ki ga je izvedla iraška vlada, sramotno dejanje, ne glede na to, kaj je Sadam Husein naredil in česa ni.
In ostali poboji, ki jih očitajo Sadamu Huseinu predvsem zaradi verskih razlik?
Veliko ljudi je bilo v njegovih časih zaprtih in tudi mučenih. Zato bi lahko rekli, da je bil diktator ali da je vladal s trdo roko. Ker pa je bil to čas enopartijskega vodstva, so bili nasprotniki režima res v škripcih. Vendar pa to ni bil konflikt zaradi vere. Podpredsednik Iraka Tariq Aziz je bil kristjan, potomec Asircev. Sadam Husein je bil sunit. Večina vojakov in pomembnih generalov v vojski Sadama Huseina so bili tako suniti kot šiiti. Tukaj take verske ločitve, kot jo poznamo danes, ni bilo. žal je to zanetila vojna in z njo tako ameriški okupatorji kakor tudi Iran s strani, tako da je danes v Bagdadu ena soseska proti drugi, torej suniti proti šiitom.
George Bush je ob obešenju Sadama Huseina rekel, da to dejanje pomeni zmago demokracije v Iraku. Ali se tebi zdi, da je to dejansko bila zmaga demokracije?
Ravno nasprotno. To je bil v bistvu poraz demokracije v Iraku. Vemo, da so Američani percipirani kot osvoboditelji Iraka, kar seveda temelji na laži. Tudi ameriška javnost je na žalost pristala na lažnjiv odnos ameriške politike, ki ga ameriška politika goji do sveta.
20. marca je bila peta obletnica ameriškega napada na Irak. Kako so ljudje v Iraku doživljali ta napad? So res to doumeli kot nekakšno osvoboditev, ki prinaša človekove pravice ter demokracijo?
Po pravici povedano, so to ljudje doživljali mešano. Šiiti so pričakovali, da bodo zdaj oni predvsem prišli na oblast. Vendar Šiiti kot narod, Suniti kot narod ter Kurdi kot narod tega zagotovo niso odobravali, torej več kot 90 procentov Iračanov. Občutki so bili seveda mešani tudi zato, ker so ljudje imeli dovolj vladavine Sadama Huseina zaradi ekonomskih sankcij, ki je doletela Iračane po prvi zalivski vojni, torej program »nafta za hrano«. Gospodarsko je bil Irak po tej vojni na psu. 2 milijona ljudi, večinoma otrok in žensk je umrlo zaradi ekonomskih sankcij po vojni. Vendar kljub tem mešanim občutkom ni ameriške invazije na Irak nihče pozdravil.
Je bilo res vse samo zaradi iraške nafte?
To je samo en vidik, ki vlada v javnosti. če že niso našli orožja za množično uničenje, potem je to najbrž bilo samo zaradi nafte. Tudi to ni res. To je morda drugi razlog. Irak je bil v arabskem svetu tisti, ki je jasno začrtal svojo pozicijo. Irak je bil glava v verigi arabskih držav, saj je bil takrat gospodarsko ter intelektualno močen. Irak je bil grožnja tukaj Izraelu in posledično tudi ZDA. Zato se ga je bilo potrebno preprosto rečeno znebiti. To je bil cilj vseh teh vojn. Leta 2003 so se z vojno lotili iraškega človeka, ki je ponosen na svojo zgodovino. Vsa kulturna območja so uničili. Iz Narodnega muzeja je bilo pokradenih 170.000 artefaktov, ki so segali vse do Mezopotamije in bagdadskega kalifata. Narodna knjižnica je bila požgana. Edini objekt, ki ga je ameriška vojska takrat zaščitila, je bilo ministrstvo za finance in nafto.
Kaj ljudje v Iraku mislijo o tujih silah tam?
Bolj negativnega mnenja ne bi mogli imeti. Tudi tisti, ki so na začetki mislili, da bi lahko to prineslo osvoboditev. Danes je vpliv Irana predvsem na iraško vlado zelo velik. Vsi razen dveh so v iraški vladi po rodu Neiračani. Iraški premier je iranski šiit, predsednik je Kurd, medtem ko sunitov ni, so eliminirani.
Pa orožje za množično uničenje?
Tega orožja ni bilo. To je bilo v ameriški javnosti predstavljeno zato, da bi se jo ponovno osvojilo in da bi ta podprla napad na Irak. 70 % procentov Američanov je verjelo, da obstaja razmerje med 11. septembrom in Irakom.
Je dejansko obstajalo to razmerje?
Ne. Pred letom 2003 terorizma v Iraku ni bilo. Za ameriško okupacijo v Irak pride Al Kaida. Danes je Al Kaida v Iraku dejavna frakcija. Stvar je v tem, da med Iračani vlada ogromno nezadovoljstvo z Al Kaido in z njenim zavzemanjem za radikalen islam. Irak tega prej ni poznal. Druga stvar je, da želi Al Kaida uničenje zahodnih sil, vendar ob tem ne gleda na posledice. Ni ji pomembno, če ob tem, da ubije tri Američane, ubije še 100 civilistov in hkrati uniči velik del infrastrukture. Tega Iračani kot ljudstvo ne sprejemajo. Iraški uporniki so večinoma usmerjeni proti ameriškim silam ter policiji, ki je sestavljena iz šiitov, uvoženih večinoma iz Irana.
Kako komentiraš izraz »sektaško nasilje« v Iraku, ki ga zelo radi uporabljajo zahodni mediji?
Sektaško nasilje v Iraku danes obstaja med frakcijami sunitov, ki so bili v preteklosti večinski, in šiiti, katerih število narašča zaradi priseljevanja Irancev. V preteklosti ni bilo pomembno, koga je bilo več. Premier je po poreklu iranski šiit in ima svojo šiitsko policijo, ki je bila že prej v Iraku z namenom, da bi zrušila Sadama Huseina. Danes so to policisti in varnostne sile, ki so masovno začeli pobijati sunite. Vojna je zanetila to, da je zrasla meja med iraškimi šiiti in suniti. Danes imamo eno sosesko v spopadu z drugo v Bagdadu. Celo šiiti so med seboj v spopadu, provladna vojska se bori proti drugi oboroženi šiitski skupini, in sicer skupini Muqtada Al Sadra, šiitskega klerika, ki pa prav tako sodeluje z Iranom. Torej obe frakciji sodelujeta z Iranom, ki podaja dve različni politiki. Al Sadr ima svojo oboroženo milico, imenovano Al Mahdi, ki ima 60.000 mož in ji gre za osvoboditev Iraka od ameriških okupatorjev, na začetku pa so sodelovali z njimi v boju proti sunitom. Vendar ti niso nikoli želeli razkosati Iraka, to zdaj želi narediti iraška vlada, ki sodeluje z Američani.
Kdo je po tvojem mnenju o vojni v Iraku poročal najbolj nepristransko? Katere novinarje v Sloveniji bi izpostavil kot primer dobrega poročanja in katere kot primer tendencioznega?
Redkokateri medij je poročal nepristransko. Predvsem je o dejanskem stanju poročala iraška produkcija, Al-jazeera in Al-A\'rabia. Nemci so morda podali kakšno zanimivo informacijo, kot na primer to, da je najmlajši zapornik v Iraku star pet let. Drugače pa so zahodni mediji iraško vojno predstavljali kot spektakel. Ena medijska hiša je pobirala informacije od druge medijske hiše, center pa je bil Washington. CNN naj bi imel preverjene informacije, ki pa jih je dobival samo od Pentagona. Leta 2003 je pod okriljem tako imenovanega »embedded journalism« v Irak potovalo skoraj 800 novinarjev. To so bili tisti novinarji, ki so podpisali pogodbo s Pentagonom in ameriško vojsko za omejeno poročanje. Dobesedno spali so skupaj z ameriškimi vojaki. V Sloveniji, upam, da mi tega novinarji ne bodo zamerili, je bilo primer dobrega poročanja težko najti, ker je bilo omejeno. Poročali so takrat, ko so poročali tudi drugi, to pa je takrat, ko se nekaj zgodi šiitom. Kot da danes še vedno najbolj stradajo šiiti, kar ni res, saj so na oblasti. Prav zaradi tega mislim, da je potrebno ozaveščati slovensko javnost, in za to sem se odločil tudi sam, saj po mojem mnenju ozaveščati pomeni že boriti se.
Kakšen je danes vsakdan v Iraku?
Irak danes se ne more primerjati z Irakom pod režimom Sadama Huseina. Razmere so danes pod okupacijo ameriške vojske veliko hujše kot pod vladavino Sadama Huseina.
»Bagdad, sploh sunitske četrti, je danes obdan z zidovi. Elektrika je tam štiri ure dnevno, ni pitne vode, 200 otrok na dan umre nasilne smrti ali pa za posledicami vojne.«
Tukaj igra pomembno vlogo osiromašeni uran, ki pomeni katastrofo. V zgodovini je bil uporabljen samo trikrat: v prvi zalivski vojni, v Srbiji ter množično na urbana središča v drugi zalivski vojni. Danes so urbana naselja v Iraku posejana z osiromašenim uranom, ki povzroča grozovite posledice, kot so dvojni in trojni rak, levkemija, odpoved jeter in tako naprej. Prenaša se z vetrom, vodo, hrano in v zemlji ostaja radioaktiven več kot 4,5 milijard let. Ne vem, kako lahko kdo tam živi, ne da bi obolel. Vsak dan v Iraku je katastrofalen. Več kot 300 vojaških operacij se dogaja dnevno: suniti proti Američanom, Al Kaida proti sunitom, šiiti proti vladi in tako naprej. To je preseglo vse meje.
Kaj počnejo ameriški vojaki v vsej tej »brkljariji«?
Delajo marsikaj, predvsem med svojimi hišnimi preiskavami. če začnemo z majhnimi stvarmi: kraje, posilstva, ubijanje civilistov za šalo. O tem pričajo tudi mnogi videi, ki krožijo po You Tubu, torej ne gre za iraško produkcijo, temveč ameriško. Zapirajo Iračane, predvsem sunite, tudi za šalo. Kultura ameriških vojakov v Iraku je katastrofalna.
Avtorica: Julija Sardeli?
Foto: Uroš žuraj
Intervju je bil objavljen v študentski reviji ELEMENT.
