Oskar za najboljši film, režijo in scenarij: najnovejši film Kathryn Bigelow je bil že pred minulo nočjo eden največkrat nagrajenih filmov preteklega leta. Nominiran je bil za 160 nagrad, prejel pa jih je (do sinoči) 91, med drugim 6 britanskih filmskih nagrad bafta (najboljši film, najboljša fotografija, najboljša režija, najboljša montaža, najbolj izviren scenarij in najboljši zvok). V nagradah bafta je bil Hurt Locker (Bombna misija) torej uspešnejši od gotovo najodmevnejšega filma preteklega leta, spektakla Avatar (dve nagradi bafta). Filma pa sta si tako različna, da bi si bila težko bolj. Če se primerjave lotimo na najbolj materialističnem koncu, na primer, vidimo, da je Bombna misija ob porabljenih 11 milijonih dolarjev zaslužil 21 milijonov, medtem ko je Avatar, katerega proračun je bil bajnih 237 milijonov dolarjev, do zdaj prinesel – na tem mestu uvajam dramatični premor – 2559 milijonov dolarjev (torej mastno poltretjo milijardo).
Tudi vsi ostali vidiki, vse lastnosti filma kot umetniškega dela, dopuščajo sklepariti, da se je Kathryn Bigelow trudila posneti film, ki bi bil kar najmanj podoben tistemu njenega bivšega moža Jamesa Camerona. Bombna misija, denimo, je realističen (kvazidokumentaren?) in v njem tako rekoč ni posebnih učinkov, Avatar pa je vsaj toliko računalniško narejen in natrpan s hollywoodskih kičem, kolikor je fantazijski*. Primerjanje njenega filma z Avatarjem, še bolj pa verjetno primerjanje nje same s Cameronom, mora iti režiserki že pošteno na živce. Je pa vendarle treba omeniti, da je Kathryn Bigelow prva režiserka, ki je prejela oskarja za najboljšo režijo (kakor je bila tudi prva dobitnica bafte v taisti kategoriji). O svojem filmarskem delu je nekoč rekla: »Četudi bi ženskam res bilo teže delati filme, sem se odločila to zanemariti iz dveh razlogov: ne morem spremeniti svojega spola, filmov pa tudi ne bom nehala delati.«
Raje kot primerjal pa bi, kar je pravi namen tegale zapisa, na hitro predstavil film Bombna misija. Gre za zgodbo voda treh ameriških vojakov v Iraku, ki razorožujejo bombe. Eden od njih pri tem v skafandru hodi preščipavat barvne žičke, medtem ko ga druga dva ščitita. Štirideset dni, preden se imajo vrniti v Združene države, v nesreči umre razoroževalec; nadomesti ga narednik William James (igra ga Jeremy Renner), ki bi mu lahko pogojno rekli glavni junak filma, čeprav njegova soborca nista prav hudo manj glavna – film se jih trudi predstaviti v vseh možnih vlogah, položajih, lastnostih, stanjih, čustvih, mislih, težavah, igrah, tveganjih, vidikih in okoliščinah, pri čemer pa se uspešno izogne vsakršni sodbi ali pretirani karakterizaciji katerega koli od likov.
No, jasno imajo svoje značaje, le da ti nimajo v kontekstu zgodbe vsiljivih predznakov. V morju črno-belih in sivo-sivih (v značajskem smislu) filmov jih je nekaj, ki so to poskušali, in Bombna misija je gotovo eden tistih, ki jim je uspelo, kar je ena njegovih glavnih odlik. Nič ni enoznačno ali neomajno, niti drznost razoroževalca Jamesa, niti preudarnost njegovega temnopoltega zaščitnika Sanborna, niti rahla naivnost tretjega člana ekipe, mladega Eldridgeja. Spričo tega postane zelo nevsiljivo, a nikakor ne neopazno tisto eno, v čemer se Bombna misija pač nepristranskosti ne gre. Kathryn Bigelow je dejala: »Stalno bi rada snemala filme. To je zame odlična priložnost za komentiranje sveta, na katerem živimo. Morda le zato, ker sem ravno končala film Bombna misija in razmišljam o vojni, zdi se mi obsojanja vredna. To je dober način, kako spregovoriti o tem. Te vojne se ne da dobiti, zakaj pošiljamo vojake tja? No, edini način, ki mi je na razpolago, edina priložnost, ki jo imam, je film.«
Še za odtenek bolj realističen je film zaradi samega načina snemanja. Kot prvo so ga snemali v puščavi arabskih držav in bivali v nič kaj hollywoodskih pogojih. Jeremy Renner je za svojo vlogo razoroževalca nekaj časa na misijah spremljal poklicne razoroževalce ameriške vojske. Vse statiste in stranske vloge Iračanov so v filmu odigrali resnični iraški begunci, ki jih je Kathryn Bigelow izbrala in situ. Snemalo se je s po večimi kamerami hkrati (zaradi česar igralci seveda niso mogli imeti paziti na to, pod kakšnim kotom in v kakšni luči naj se kažejo gledalcu), posneli so več kot 200 ur materiala. Nenazadnje pa je tudi scenarist Mark Boal neodvisen poročevalec z iraške fronte, ki je v svojem novinarskem vsakdanu spremljal razoroževalce ameriške vojske, ko so opravljali tudi po petnajst misij na dan. Na njegovo delo je nato postala pozorna Kathryn Bigelow, on pa je zanjo spisal scenarij, ki je sicer fiktiven, v bistvu pa obnova dogodkov, ki jih je bil Boal res doživljal, in njihova ureditev v pološčeno zgodbo.
No, zanimivo je, kaj imajo (zlasti o scenariju) filma povedati resnični veterani iraške vojne. Prevladujoče, oziroma, recimo raje, ‘uravnoteženo’ mnenje veteranov o filmu je približno takole: Bombna misija je sicer najbolj realističen film o iraški vojni, a še vedno daleč od resničnosti, zaradi česar ga vojni veterani le stežka vzamejo resno. Alex Horton je recimo zapisal: »način, na katerega se vod loteva svojih misij, je popoln absurd,« a hkrati je film imenoval »najboljši film o Iraku doslej.« Troy Steward pravi, da je v filmu sicer verno prikazana stopnja bombnega nasilja ter odnosi med Iračani in ameriškimi vojaki, a »tako rekoč vse ostalo ni realistično. /…/ Presenetilo me je, kako je lahko tako slab film sploh kdo pohvalil.« Paul Rieckhoff meni, da film »ne temelji na resnični zgodbi, le na resnični vojni… v kateri sem videl prijatelje umirati… v kateri sem videl, kako je mojemu prijatelju odtrgalo obe nogi /…/ Da Hollywood to sranje poveličuje, je krepka zaušnica slehernemu vojaku, ki je bil na fronti.« Po drugi strani pa je Henry Engelhardt, ki dela v ameriškem Združenju razoroževalcev bomb in ima za sabo 20 let razoroževanja, pohvalil realistično vzdušje in prikaz dela razoroževalca: »Jasno, noben film ni realističen v vseh pogledih, toda pomembnejše stvari so narejene zelo dobro.« Sam scenarist, Mark Boal, pa vidi ironijo v tem, da ljudje film Bombna misija kritizirajo glede vernosti prikaza vojaščine, medtem ko glede istega hvalijo film Transformerji.
Kakor koli že, film Bombna misija je bil nominiran za oskarja v devetih kategorijah, veliki zmagovalec filmske noči leta s tremi glavnimi pa je postal na dan, ko so Iračani šli na druge »svobodne« parlamentarne volitve in ko je po agencijskih poročilih v ekplozijah umrlo nekaj deset ljudi. Če je Bombna misija nekomercialna realistična filmska fikcija, so bili sinočnji televizijski posnetki iraških volišč komercialna fikcija krvave resničnosti.
* Da se Avatar klavrno poskuša izdajati za parabolo dogajanja v resničnem svetu in da je marsikdo, vključno s kritiki in stroko, zavoljo osladne spektakularnosti temu uspel nasesti, je prezajetna tema, da bi z njo smetil ta članek.
Avtor: nik, razgledi.net
