Enkrat na mesec zahtevnejše vsebine
Ali mislijo resno?
Da se nekomu leta 2007 zdi ideja o klasičnem tiskanem mesečniku z resnimi, strokovno utemeljenimi vsebinami tržno zanimiva, zveni nekoliko presenetljivo. Zadnje čase se govori bolj o internetnih medijih, vplivu blogov, podcastov in podobno. Po drugi strani pa še tisti tiskani mediji, ki jih ne zanimajo resnost in argumenti, redkokdaj zaživijo in preživijo na tem nehvaležnem trgu. Kdo je danes sploh pripravljen pisati resne, poglobljene študije? Ok, najde se nekaj imen. Ampak potem se vrine še vprašanje, kdo bo to imel čas brati. Celotna ideja je nastala iz želje po drugačni proslavitvi 25. obletnice obstoja Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Namesto tipičnega poteka zabave so raje izdali »ničelno« številko tako imenovanega Arzenala, časopisa za avtonomno mišljenje. Obenem so se, tako mimogrede, prijavili tudi na razpis Ministrstva za kulturo, ki podpira pluralizacijo medijev, in dobili nekaj čez 40.000 evrov nepovratnih sredstev. Oblikovala se je ekipa avtorjev, ki pa po besedah Marije Zidar, dopisnice Sobotne priloge časopisa Delo, zdaj odgovorne urednice Arzenala, nikakor noče ostati stalna in nedostopna. šlo naj bi za nenehno prelivanje, posodabljanje in spreminjanje podpisov pod prispevki, ki bodo objavljeni tako v tiskani obliki kot internetni verziji. Prva, januarska številka, je izšla v nakladi 5000 izvodov, vendar vse kaže, da bo hitro prišlo do podvojitve. Odgovorni urednik Oto Luthar pravi, da pri tem računa predvsem na neke vrste novodobno mecenstvo, ki bo omogočalo redno izhajanje, in se vse skupaj ne bo končalo le kot »amaterski poskus«, ki smo mu bili priča pri klavrnih propadih preteklih resnih časopisih.
Podobna vloga kot nekoč Naši razgledi
Arzenal sam sebe vidi kot reinkarnacijo nekoč zelo vplivne slovenske priloge Naši razgledi. V njej so pisci razgrinjali svoje razlage dogodkov v svetu, obenem pa tudi brezčasne filozofske dileme. Razlika z današnjimi pisci je bila, da so snov črpali predvsem iz svojega teoretičnega predznanja, manj pa iz svojih političnih preferenc. O postmodernizmu – paradigmi, ki »vsem dovoljuje vse«, so se takrat kazale šele osnovne poteze in nihče ni verjel, da bo postal tako usodni del vsakodnevne prakse. Ko so ukinili Naše razglede, je nastala medijska praznina, ki je takrat nihče ni vedel na pravi način zapolniti. Zdaj, ko že skorajda vsak dnevni časopis enkrat tedensko prilaga svojo različico objektivnega pripovedovanja o vsem: vladi, družini Strojan, kongresu LDS-a, neoporečni vodi in podobno, je postalo jasno, da smer novinarskega pripovedovanja vodi predvsem politični predznak uredništva. če se v tem času pojavi skupina navdušencev, ki se bo trudila politično neobremenjeno razpravljati o kulturi in družbi – kot pravi Luthar zato, ker smo od teh dveh realnosti v veliki meri opredeljeni – je to zelo plemenito in pogumno dejanje. To so poskušale že druge strokovne revije. Kar je novost pri Arzenalu, je to, da bodo te vsebine domnevno posredovane na atraktiven način; tudi za tiste, ki jih kultura in družbeni procesi načeloma ne pritegnejo takoj. Ali gre v tem primeru za pionirske korake novega žanra, ki je v razvitejšem medijskem svetu pravzaprav edini vreden branja – strokovni novinarski članek, bo povedal čas.
Realne možnosti obstoja?
Seveda lahko takšno poslanstvo častnika izpade (tudi) kot teoretično nategovanje. Za vsem tem se skriva neko skrito predvidevanje, da tam zunaj obstajajo bralci, ki si takšnih vsebin strastno želijo in da komaj čakajo, kdaj se bo kaj podobnega pojavilo na prodajnih policah. Tak optimizem prav tako poganja prepričanje, da so bralci naveličani političnih domišljijskih spisov neštetih kolumnistov in gostujočih peres različnih ministrov. No, prihodnost častnika takšnega formata je odvisna tudi od nekaterih drugih elementov: ali bo razlika med politično motiviranim in politično neobremenjenim uredništvom sploh očitna za vse bralce? Najbolj poveden podatek bo število prodanih izvodov. če se bo Arzenal dobro prodajal, je jasno vsaj nekaj: išče se nov medij, ki stvari tolmači bolj strokovno utemeljeno in da se medijem – tudi če so oblikovno čisto v redu – več ne zaupa več v naprej. Da Arzenal res ne želi postati »še ena dolgočasna zbirka traktatov, kjer akademiki nakladajo«, nakazuje že njihova distribucijska strategija. Poleg klasičnih tiskanih izvodov je na voljo tudi internetna stran, kjer je mogoče pregledovati sveže prispevke. Tam so zastopani tudi vsi sodobni internetni pristopi: od podcastov, fotozgodb in daljših reportaž.
Arzenal je poskusni zajček. če s to svojo resno pozo zaživi na našem rumenem in/ali političnem trgu, padejo vsi v naprej pripravljeni argumenti, da je dandanes častnik z držo nekega preteklega obdobja, obsojen na propad. Opazujmo!
