Najprej bi rad spomnil, da je bil referendum leta 91 referendum o samostojnosti in drugačnem političnem sistemu, se pravi večstrankarski demokraciji, in ne o njeni ekonomski ureditvi. Tako kot je civilno-družbeno gibanje za človekove pravice iz osemdesetih pridobilo na momentu šele ko se je na pravice nacepila ideja nacionalne države, kar je sredi devetdesetih kulminiralo v nacionalno motiviranem izbrisu preko osemnajsttisoč ljudi iz evidence stalnega prebivalstva, prav tako danes državljansko participacijo in občutek smiselnosti angažmaja za boljši jutri vseh zlagoma zamenjuje resigniran »tako pač je«, kombiniran z manično-depresivno skrbjo za udobje lastne riti: človekove pravice zamenjujejo pravice naših, državljana pa konzument. V tem kratkem razmišljanju bi se rad zoperstavil vsiljevanju prepričanja o neizbežnosti in samoumevnosti kapitalizma in njegovih kriz, da, prepričanju o njihovi naravnosti, ki pride lepo do izraza v izjavah tipa »Taka kriza se zgodi enkrat na sto let«, kot da bi govorili o kakem potresu, ki enkrat na sto let pošteno strese tla naše prestolnice. Tako prepričanje po mojem ni nič drugega kot novodobni, navidez nadideološki dedič enoumja oz. glajhšaltunge, znotraj katere je Vrhovno Bitje, zvijačnost uma, objektivne zgodovinske nujnosti in raso zamenjala metafizika domnevno samoregulativne »nevidne roke trga«. To bom poskušal storiti preko male ilustracije pogubnosti in nesmiselnosti nasledkov glavne, če ne edine premise logike kapitala, to je načela, ki ga povzema stavek »Dobro je, kar se splača«.
Pred kratkim so izračuni na Norveškem in v Mehiki pokazali, da državo kadilec stane manj od nekadečega, zdravo prehranjenega in razgibanega starostnika, ki živi devetdeset let. Izračun je relativno preprost, temelji pa na dejstvu, da so stroški zdravljenja recimo raka sicer veliki, a še vedno manjši od tridesetletnega izplačevanja pokojnine starostniku, ki bo v teh tridesetih letih prav tako potreboval zdravstveno oskrbo, medtem ko kadilec po recimo enoletnem neuspešnem zdravljenju zvečine umre med šestdesetim in sedemdesetim letom. če me spomin ne vara stane do smrti državo kadilec za tretjino manj od bolj ali manj zdravega devetdesetletnika, seveda ob predpostavki, da sta obadva že oddelala polno delovno dobo. A kajenje seveda še zdaleč ni edini faktor tveganja za skrajšanje pričakovane življenjske dobe; če ostanemo samo pri Pomurcih, ki si v Sloveniji lahko obetamo najkrajše življenje, se kajenju pridružujeta vsaj še čezmerna telesna teža in obremenitev okolja s fitofarmacevtskimi sredstvi, po domače pesticidi in herbicidi, kombiniranimi z gnojnico, ki se preko zraka, hrane in vode slejkoprej znajdejo v nas. če je bil v preteklosti siromak suh, je danes zvečine preobilen, če se je v preteklosti premožnež gostil z mesom in belim kruhom, medtem ko so siromaki z rženim kruhom mlatili kaše, repo, krompir in zelje, potem stoji danes ta slika na glavi. Statistično je na zahodu največ ljudi s čezmerno telesno težo med socialno najbolj ogroženimi, in to iz preprostega razloga, ker je za zdravo hrano - in sploh za zdrav način življenja – poleg več časa in znanja potreben večji trošl. Sedaj pa si za trenutek zamislimo, da država, ki danes vsepovsod po svetu tako velikodušno servisira biznis, da ta ista država brez rezerve ponotranji njegovo načelo »Dobro je, kar se splača«. Gledano iz te perspektive se niti epidemija debelosti med revnimi, niti onesnažena podtalnica in kontaminacija zemlje, niti večje število kadilcev med manj izobraženimi, ki zvečine opravljajo dela z manjšo dodano vrednostjo, ne zdijo več kot neka napaka v sistemu, kot obroben odklon, temveč prav kot sistemsko sledenje maksimi minimizacije stroškov, kot gigantski družbeni menedžment, ki človeka vidi izključno skozi prizmo vložka in izplena. če se vsi skupaj stegnemo v prvem letu penzije je to vendar za državno blagajno in ekonomijo mnogo primernejše okolje od takega, v katerem bo en zaposleni delal za dva upokojenca! Na tem mestu ne mislim zganjati apokaliptične jeremijade, temveč zgolj opozoriti na dejstvo, da bi morali ljudem iti lasje pokonci ob stavčnih zvezah kot je naprimer tista, da je resor ministrstva za zdravje prevzel uspešen menedžer, nič manj kot ob dejstvu, da je pretekla štiri leta ministrstvo za okolje in prostor vodil Janez Podobnik, kar je po mojem približno tako, kot da bi si za čuvaja ovac priskrbeli medveda. Morda je v preteklosti kmet res bolje sobival z zemljo in imel do nje drugačen odnos, tega ne vem, morda enostavno ni mogel narediti toliko škode kot njegov veliki brat danes, a zagotovo politika, ki podpira intenzivno živinorejo in monokulturno kmetijstvo, ne more hkrati zase trditi, da odgovorno skrbi za okolje. Eno je na deklarativni ravni podpirati vrednote slovenskega kmetstva, drugo pa biti dejansko zlizan z interesi agroživilskih lobijev, ki jim je za kaj tako nedonosnega kot sta sonaravnost in biodiverziteta prav malo mar!
Naj po tem ekskurzu izhodiščno razmišljanje zaključim z Brechtom, ki v Poslih gospoda Julija Cezarja nekemu govorcu ob slavospevu trgovanju, ki da je k napredku humanosti prispevalo toliko kot nobena druga človeška dejavnost, v usta položi naslednje besede: »Samo trgovcu je lahko prišlo na misel, da bi se iz človeka dalo izvleči še kaj več kot čreva.« Ker je mogoče iz njegovih organov po maloprodajni tarifi iz enega primerka potegniti tudi milijon evrov, to seveda še zdaleč ne pomeni, da ne bodo na koncu tudi ta visela iz njega.
