Duhovnik našel Kristusa

Kadarkoli zagledam duhovnika, ki se sprehaja po ulici, se mi zdi nemogoče, neverjetno, kakor sanje, da sem tudi jaz še pred kratkim bil rimo-katoliški duhovnik, da sem moral verovati isto kot on mora verovati, da sem moral poučevati, kar on mora poučevati. Vem točno zakaj sem zapustil Rimsko cerkev, toda kar ne morem razumeti je to, zakaj duhovniki še sploh ostajajo v duhovništvu in zakaj sem jaz bil v Rimski cerkvi kot duhovnik.
Rojen sem 22. marca 1917 v Benetkah v severni Italiji. Ko mi je bilo 10 let, so me poslali v rimo-katoliško semenišče v Pracenzu in po dvanajstih letih študija, 22. oktobra 1939 sem bil posvečen v duhovnika.
Dva meseca pozneje me je moj nadrejeni kardinal R. Rossi poslal v Ameriko za pomožnega duhovnika v novo italijansko cerkev Svete Matere Cabrini v Chicago. Štiri leta sem služboval v Chicagu in pozneje v New Yorku. Nikoli nisem spraševal, če so moje pridige in poučevanja proti Bibliji. Edina moja skrb in želja je bila zadovoljiti Papeža. V nedeljo, februarja leta 1944 sem prižgal radio in slučajno naletel na program Protestantske cerkve.
Pridigar je ravno pridigal. Moral bi menjati program, kajti meni ni bilo dovoljeno poslušati protestantske pridige, toda ne vem zaradi česa me je to zanimalo in sem poslušal naprej.
Mojo staro teologijo je pretresla pridiga, ki sem jo slišal na radiu, katera je bila na temelju Svetega pisma. »Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in boš rešen!« Potem takem ni greh proti Svetemu Duhu verovati, da se nekdo reši. Nisem še bil prepričan, toda moj razum je že bil poln dvomov o rimski veri.
Začel sem se zanimati za Biblijo bolj kot za zakramente in zakone Papeža. Siromašni ljudje so mi prinašali vsak dan $5 – $20 za dvajset minut ceremonije, ki se imenuje maša, ker sem jim obljubljal rešiti duše njihovih sorodnikov iz večnega ognja. Vsakič, ko sem pogledal na veliki križ na oltarju, se mi je zazdelo, da mi Kristus govori: »Ti kradeš težko zasluženi denar siromašnim na osnovi lažnih obljub. Ti poučuješ nauk, ki nasprotuje mojemu učenju«. Verne duše ne gredo v mučeniško mesto, temveč kot sem rekel: »Blagor mrtvim, ki so umrli v Gospodu, ker od sedaj reče Duh, spočijejo naj se od svojega truda…« (Raz. 14 :13). Ni mi potrebno ponavljati žrtve na križu, kajti moja žrtev je bila popolna. Moje delo za odrešenje je izpopolnjeno, kajti Bog ga je blagoslovil s tem, ko me je obudil od mrtvih.
»Zakaj z eno daritvijo je za vedno naredil popolne tiste, ki se posvečujejo« (Heb. 10: 14). Če vi duhovniki in papeži imate moč reševati duše iz vic z mašami in pomilovanjem, zakaj potem čakate na plačilo? Če vidite psa, da gazi v ognju ne čakate, da pride lastnik in vam da $5 zato, da rešite psa iz ognja.
Nisem več mogel gledati v Kristusa na oltarju, ko sem pridigal, da je Papež Kristusov naslednik, Petrov namestnik, neizpodbiten kamen na katerem je sezidana Kristusova cerkev, ker sem ponovno zaslišal Njegov glas, ki me je opozarjal: »Ti si videl Papeža v Rimu, njegovo veliko in bogato palačo; njegovo stražo; ljudi kako poljubljajo njegove noge«.
Ali res verjameš, da on lahko zastopa mene? Jaz sem prišel, da služim ljudem, umival sem jim noge, nisem imel prostora, kjer bi položil svojo glavo. Poglej me na križu! Ali res verjameš, da je Bog sezidal svojo cerkev na človeku, ko nam Sveto pismo jasno govori, da je Sveti Duh naslednik Kristusa na zemlji in ne človek (Jan. 14: 26). Kristus je vogelni kamen, če je rimska cerkev sezidana na človeku, potem to nikakor ni moja cerkev.
Še naprej sem pridigal, da Sveto pismo ni pravilo za vero, temveč da mi potrebujemo tradicijo in cerkvene zakramente, da bi razumeli Sveto pismo. Glas v meni je spet spregovoril: »Ti pridigaš kar je v nasprotju s Svetim pismom, pridigaš neumnosti«. Če kristjani potrebujejo papeža, da bi razumeli Sveto pismo, kaj potem potrebujejo, da bi razumeli papeža?
Jaz sem obsodil tradicijo, kajti vsak mora razumeti kaj je potrebno za osebno odrešitev. »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Jan. 20: 31).
Svoj narod sem poučeval naj gre k Mariji, k svetnikom, namesto da bi šel naravnost k Jezusu.
Glas v notranjosti me je spraševal: »Kdo te je odrešil na križu? Marija, svetniki ali Jezus? Ti prav tako kot mnogi drugi duhovniki ne verjameš v ikone, kipe, novele, sveče in vseeno še naprej držiš vse to v svojih cerkvah, ker praviš da neuki ljudje potrebujejo enostavne stvari, da jih spomnijo na Boga. Vi držite te stvari v vaših cerkvah zato, ker so dober izvir dohodka. Toda jaz nočem nobenega trgovanja v svoji cerkvah. Moji verniki me morajo oboževati v Duhu in resnici. Uničite te malike. Uči moje ljudstvo naj moli in pride samo k meni«.
Tam, kjer so me moji dvomi najbolj mučili je bilo v spovednici. Ljudje so prihajali k meni, pred menoj klečeč, izpovedovali svoje grehe in jaz sem jim z znamenjem križa obljubljal, da jim z močjo, ki mi je dana lahko oproščam grehe. Jaz, grešen človek, sem zavzemal Božje mesto, Božjo pravico in spet je glas v meni govoril: »Ti odvzemaš slavo Bogu«. Če grešniki želijo oprostitev za svoje grehe, morajo iti k Bogu in ne k tebi. Prekršili so Božji zakon. K Bogu se morajo moliti za odpuščanje svojih grehov, le Njemu se morajo izpovedati.
Noben človek na tej zemlji ne more odpuščati grehov, samo Jezus lahko oprosti grehe, le poklicati moraš njegovo ime, »kajti On bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mat.1: 21). »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd. 4:12).
»Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus« (1. Tim. 2:5).
Jaz več ne morem ostati v rimo-katoliški cerkvi, kajti ne morem več služiti dvema gospodarjema, papežu in Kristusu.
Ne morem več verovati v dva različna nauka – tradicijo in Sveto pismo. Moral sem izbrati med papežem in Kristusom, izmed tradicijo in Svetim pismom. Jaz sem izbral Kristusa in Biblijo. Zapustil sem rimsko duhovništvo in rimsko vero leta 1944 in od tedaj me vodi Sveti Duh, da oznanjam evangelij tudi rimo-katolikom ter jih vzpodbujam, da podeljujejo evangelij brez strahu.