Za vsakim izmed skoraj 1600 opeharjenih nekdanjih delavcev v hčerinskih družbah Mure stoji težka zgodba.
Z nekdanjim delavcem se dobiva v parku, predlagana opoldanska ura mu ustreza - že peto leto je brez dela, a še vedno se 'kot včeraj' spominja, kako je za šivilskim strojem pustil četrt stoletja svojega življenja. Zdaj mu to isto podjetje dolguje za dobrih pet tisočakov plač in regresa. Delovno sodišče je namreč pred dnevi odločilo: delavci matične družbe so do odškodnine ob stečaju upravičeni, delavci na hčerinskih družbah Muralist, Mura Ženska oblačila in Mura Moška oblačila, zadnji dve ustanovljeni le nekaj mesecev pred stečajem, pa ne.
Kot pove, je bilo ob premestitvi na hčerinsko podjetje Mure leta 2008 optimizma veliko, govora je bilo, da bodo preko hčerinskih družb reševali matično podjetje. "Imeli smo sestanek z vodstvom in prav to vprašanje smo postavili, kaj pa če bomo šli v stečaj - kdo nas bo izplačal. Gospod Dušan Gomboc nam je jasno povedal, da to nima nobene veze, da smo mi še naprej pod Muro in da bomo imeli vse terjatve tako izplačane, kot da smo ostali v matičnem podjetju."
Kot je pojasnil nekdanji delavec, je bilo takrat rečeno, da bodo s preoblikovanjem v manjša podjetja lažje dobivali nepovratna sredstva. "Najlažje je prepričati lačnega," pove o takratni odločitvi, da prestopi v mlado podjetje, ki mu je takrat dajalo prepotreben kruh. A le nekaj mesecev zatem stečaj, tako matičnega kot povezanih podjetij.
"Najbolj boli to, ker sumimo, da je bil to scenarij s strani države, murinega vodstva in celo sindikata."
Takrat je bilo šokantno, nedavna odločitev delovnega sodišča, da do odškonine niso upravičeni, pa potihem pričakovana. Našemu sogovorniku je Mura ostala dolžna dobrih 7000 evrov, od tega je jamstveni sklad izplačal 1100 evrov, v zraku je tako še vedno ostalo 5500 evrov. "To ni malo glede na plače in glede na toliko let, ki smo jih preživeli v podjetju, delali smo sobote, ponoči, nikdar ni bil problem. Je pa zdaj to postal velik problem, ko sem ostal brez zaposlitve in če bi dobil teh pet tisoč evrov, bi imel praktično eno leto za živeti" Kako naprej, je logično vprašanje. Odgovor pa: "Odločil se bom za Evropsko sodišče za človekove pravice. Ker v Sloveniji ni sodišča, ki bi odločilo v korist delavcu."
Da je vodstvo požrlo svoje besede, potrjuje tudi takratni sindikalist Jože Türkl, Sekretar Zveze svobodnih sindikatov Pomurje:
"Ogorčeni smo nad odločitvijo takratnega vodstva Mure d.d., ki je zatajilo svoje odločitve, ki so jih podali na zboru delavcev. Obljubili so, da bodo v primeru stečaja v enoletnem obdobju poskrbeli za vse obveznosti in pravice delavcev, ki se bodo zaposlili v hčerinskih družbah Mure. A vodstvo je požrlo besede tudi na sodišču. Ker če bi na sodišču povedali, kar so povedali na zboru delavcev, bi bili ti delavci danes upravičeni do odpravnine in ostalih zahtevkov iz stečajne mase."
Zakaj večina sindikalistov ni podpisalo pogodbe o preselitvi v drugo podjetje? So imeli sindikalisti takrat več informacij kot so jih posredovali delavcem?
O teh namerah vodstva, da bi povezana podjetja poslali v stečaj, govora ni bilo. Sindikat takratnega podjetja je predlagal, da se ustanovi solidarnostni sklad. A da bi ta zaživel, je bilo potrebno vsaj eno leto.
