Pretekli teden so poslanci državnega zbora s 44 glasovi za in 31 glasovi proti sprejeli Zakon o varstvu javnega reda in miru, ki bo nadomestil stari zakon iz leta 1974. Za največjo debato je poskrbela vključitev odločbe, po kateri bo mlajšim od 16 let v nočnem času prepovedan vstop v lokale, kjer točijo alkoholne pijače. Bržkone se država čuti objektivno odgovorna za tragedijo pred lokalom Lipa in s svojim najmočnejšim orožjem – z zakonom – poskuša urediti problematiko, povezano z mladostniki.
Zakon med prekrški med drugim navaja vsiljivo beračenje, nespodobno in drzno vedenje, vsiljivo ponujanje spolnih uslug, zbujanje nestrpnosti, motenje miru s povzročanjem hrupa, prenočevanje na javnem kraju, uporabo nevarnih predmetov, poškodovanje uradnega napisa, vandalizem, nedovoljeno zbiranje prostovoljnih prispevkov in nedostojno vedenje do uradnih oseb. Uvaja tudi posebno policijsko pooblastilo za zagotovitev javnega reda, in sicer izključitev energetskih virov, elektrike, plina ali vode.
Pa se vrnimo na določitev, ki se najbolj dotika mlajših od 16 let. Ta zakonska določba želi kajpak zaščititi mladostnike. Vendar pa ne ščiti vseh, saj se ne dotika mladostnikov, ki se ne nahajajo v lokalih, kjer točijo alkoholne pijače. Ali za njih ne obstaja nobena nevarnost, pred katero bi jih bilo potrebno zaščititi? Prepoved prodaje alkoholnih pijač mladoletnim osebam določa že Zakon o omejevanju porabe alkohola. Po mnenju opozicije takšna zakonska določba razširja skrbniško vlogo države na zasebna razmerja med starši in otroki. S takšno določbo naj bi po mnenju nasprotnikov zakonske določbe država od staršev prevzela pravice in dolžnosti pri vzgoji otrok.
Bolj kot dilema, ali bo zakon prispeval k zaščiti mladoletnikov ali ne, se mi zdi zanimiv pogled na zakon kot vmešavanje države na zasebna razmerja med starši in otroki. Ne bom polemiziral o vmešavanju politike v vse sfere družbe, ker je kajpak jasno, da politika vpliva na vse segmente družbe na tak ali drugačen način. Navsezadnje je to njena naloga, saj naj bi delovala v službi ljudstva, ki predstavlja družbo. Kaj pa razlika med zasebnimi in javnimi razmerji? Se vam zdi povsem legitimno poseganje države v zasebna razmerja? Delovanje politike znotraj vzgojnih zavodov in s tem vzgoje je povsem normalno. Kaj pa starševska vzgoja? Je zanjo potreben zakon, ki bo določal, kakšne vrednote naj očka in mamica vcepita svoji hčerki ali sinčku? Možen naslednji korak, kot stopnjevanje vmešavanja v zasebna razmerja med starši in otroki, bi lahko bila izdaja pravilnika o starševski vzgoji, ki bo določal, kdaj naj otrok začne uporabljati kahlico, kdaj naj začne jesti z jedilnim priborom, kdaj naj se več ne boji pošasti v omari, kdaj naj se nauči voziti s kolesom in naposled s kolikšno starostjo se lahko med 24. in 5. uro zjutraj zadržuje v lokalih, kjer točijo alkoholne pijače. No, ta priročnik je res malo preveč radikalen, vendar pa prav tako kot zakonska določba o prepovedi zadrževanja mlajših od 16 let v lokalih, kjer točijo alkoholne pijače, posega v zasebna razmerja med starši in otroki. Po mojem mnenju imajo zgolj starši pravico, da omejujejo svoje otroke in jim z vzgojo postavljajo določene meje. Z omenjeno zakonsko določbo država izreka nezaupnico staršem, saj prepoved jasno kaže, da oblast staršem več ne zaupa.
Zavedam se, da se osebe, mlajše od 16 let, v nočnem času nahajajo v določeni nevarnosti, pred katero jih je potrebno zaščititi, vendar pa taka odločitev ne rešuje celotne z mladostniki povezane problematike, poleg tega pa se mi zdi sporno, da se problem poskuša reševati z vmešavanjem v zasebno razmerje med starši in otroki.
