Pred dnevi smo poročali o tem, da se je na prihod množice migrantov, s katerimi se sooča Slovenija, pisno odzval murskosoboški škof Peter Štumpf. V novem pismu, ki ga objavljamo v celoti pa se je ozdval na pristransko poročanje nekaterih medijev o njegovi izjavi v zvezi z begunsko krizo.
1) V izjavi nisem govoril o beguncih, kot to navajajo nekateri mediji, temveč o umetno spodbujenih migrantih. Zato v izjavi nikjer ne uporabljam besede »begunci«, ampak »migranti«. Begunci so zaradi človeškega dostojanstva vredni naše pozornosti in pomoči. Karitas in druge človekoljubne organizacije se trudijo s skrajnimi napori, da jim lajšajo trpljenje. To spoštujem, cenim in tudi podpiram. Niso pa vsi, ki prihajajo k nam, begunci. Organizirano prihajajo tudi posamezniki in skupine, in ni jih malo, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma. Večina od teh so umetno spodbujeni migranti, ki zlorabljajo begunstvo, da nemoteno pridejo k nam ali pa v Evropo. Kakšni so njihovi cilji, si lahko samo predstavljamo. V izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.
2) Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov. Nedopustno je, da nekateri osrednji slovenski mediji ne ločijo med enim in drugim. Resnične begunce in umetno spodbujene migrante obravnavati na enak način, je neodgovorno in neetično do gledalcev, poslušalcev in do bralcev. Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni. Resnico znajo najti tudi tam, kjer so jo mediji skrili. Zadnji čas je že, da vsi osrednji slovenski mediji k begunski problematiki pristopijo pošteno in strokovno. Drugače nima pomena, da še o tem sploh kaj poročajo.
3) Nekateri osrednji slovenski mediji so proti meni grobo zlorabili izjave papeža Frančiška, nadškofa Stanislava Zoreta in škofa Andreja Glavana. Moje izjave v ničemer ne nasprotujejo njihovim. Moliti za odpuščanje posameznikom in ustanovam, ki tem ljudem zapirajo vrata, kot nas vabi papež, je verska dolžnost za vsakega kristjana. Moliti moramo celo za islamske ekstremiste v upanju na njihovo moralno spreobrnjenje. To pa nas ne odvezuje od previdnosti in ukrepov zavarovanja. Isto velja za človeka, ki pride na moj prag in potrebuje pomoč, ker je lačen, žejen, bos in nag. Vsakemu je treba s spoštovanjem in človeško pozornostjo dati kruha, ne glede na njegovo versko ali idejno prepričanje. To je iz moje izjave za javnost tudi razvidno. Če pa nekdo ta kruh zavrne samo zato, ker mu ga daje krščanska roka, potem vem, da ni lačen. Na moja vrata je prišel z nameni, ki mi prebujajo dvome, nelagodje in strah. Zame je to klic k budnosti, zavarovanju in tudi k primernemu ukrepanju. Do takega ravnanja imam celo moralno dolžnost, ki me v vesti obvezuje. Kratko rečeno: Delam dobro, vendar nisem naiven. Opozarjati vernike na pretečo nevarnost je tudi škofova dolžnost. Verniki to od škofa pričakujejo.
4) Karitativnost brez meja? Kako dolgo bodo prostovoljci Karitas in drugih človekoljubnih organizacij še pri močeh za služenje beguncem in tudi umetno spodbujenim migrantom? Kriza traja že predolgo. Moči pešajo. Kdo ima rešitve? Kaj bo, ko se bodo meje zaprle tudi v Avstriji in Nemčiji? Tukaj Cerkev ne more storiti kaj dosti. Državo sem pozval, naj ukrepa in ne zavlačuje, če ji je kaj do lastnih državljanov. Potrebno bo preiti od besed k dejanjem.
5) Kot Prekmurec in Prlek dokaj dobro poznam svojo zgodovino. Predniki so preživeli turške vpade, različne družbene sisteme in tudi mnoge izhode v tujino. Opirali so se na krščansko vero in dedne časti. Nihče se ni odrekel samemu sebi. Zato smo v Pomurju obstali kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, nekaj pa je celo nemško govorečih prebivalcev. Dobro se razumemo in si poskušamo lajšati bremena. Ni nam vseeno, kaj se sedaj v Pomurju dogaja. Smo zaskrbljeni tudi za vso Slovenijo.
Akademik dr. Anton Trstenjak je kmalu po osamosvojitvi Slovenije v nekem intervjuju dejal, da si Slovenci ne moremo privoščiti napak, ki si jih sicer lahko privoščijo veliki evropski narodi. Velikost namreč hitreje zgladi napake. Slovenija pa je majhna, zato je zanjo že vsaka najmanjša napaka usodna – predvsem kadar gre za prepire in razdore. Še je čas. Vsak naj napravi za Slovenijo tisto, kar mora, kar more in kar zmore.
