Po spremenjeni zakonodaji o brezposelnosti bo po novem potrebno poprijeti za vsako delo. Ministrstvo za delo, družino in razvoj hoče na ta način vzpodbuditi brezposelne k večji pripravljenosti za zaposlitev. Odmevi v javnosti so različni. Predvsem brezposelni s sedmo stopnjo izobrazbe so se zbali, da bodo morali poprijeti za vsako delo. Toda to ne drži. Zavod za zaposlovanje bo lahko brezposelnemu s sedmo stopnjo izobrazbe ponudil delo, ki ustreza šesti ali peti stopnji izobrazbe, torej največ dve stopnji pod njegovo izobrazbo. Brezposelni bo lahko delo, ki je eno stopnjo nižje od njegove izobrazbe, zavračal tri mesece. Po šestih mesecih na zavodu pa bo moral brezposelni sprejeti delovno mesto, ki bo rangirano dve stopnji nižje od njegove izobrazbe. V primeru, da dela ne bo hotel sprejeti, se bo istočasno odrekel polovici svojega denarnega nadomestila.
Se v Sloveniji s problematiko brezposelnosti spopadamo na pravilen način? O tem lahko presodite sami. Dejstvo je, da v preteklosti in pa tudi v sedanjosti država opazuje problematiko brezposelnosti preveč kratkoročno. šele letos so v vladi spoznali, da pri nas premalo mladih študira naravoslovno-tehnične smeri. Družboslovcev pa je seveda preveč. Najlažje bi bilo za to okriviti mladino, ki nepravilno izbira svoj študij. Toda davkoplačevalci plačujejo ljudi, ki bi morali opravljati dolgoročne raziskave, pri katerih bi ugotavljali, kako se bodo v prihodnosti gibali trendi nezaposlenosti oziroma kateri poklici bodo v prihodnosti deficitarni in katerih bo preveč. Obiski ministrov pri letošnjih maturantih ne bodo zadostovali. Problem bo potrebno reševati že pri osnovnošolcih. Ministrstvo za šolstvo se bo moralo vprašati, zakaj upada vpis na poklicne srednješolske programe. Zakaj večina staršev pošilja svoje otroke na gimnazije? Zakaj poklicne šole izgubljajo na veljavi? Ker je dijakov na poklicnih šolah vse manj, te šole izgubljajo svojo kvaliteto. Mladina se odloča za vpis na gimnazije, kjer po koncu izobraževanja nimajo poklica. če bi se danes ponovno odločal, katero srednjo šolo naj izberem, vsekakor ne bi izbral gimnazije. Naj ob tem poudarim, da nimam proti gimnazijam čisto nič. Vpis na poklicno šolo bi bil enostavno bolj moder, saj bi imel že takoj po opravljeni maturi ali zaključnemu izpitu možnost za zaposlitev. Ko pa bi do zaposlitve prišel, pa bi se lahko še vedno vpisal na fakulteto. Danes je vse bolj pogost primer, da sveži diplomanti ob prvi zaposlitvi enostavno nimajo dovolj znanja, da bi delo začeli uspešno opravljati. To pa je krivda našega izobraževalnega sistema, ki se preveč usmerja na teorijo in skoraj nič na prakso. še nekaj bi izpostavil. Vse bolj je jasno, da pri današnji mladini naravoslovno-tehnični poklici ne uživajo enakega ugleda kot družboslovni. Pa to ni res.
Predlagatelji reform opozarjajo, da bi bilo potrebno odpraviti delo preko študentskih servisov. Predstavniki študentskih organizacij jim odgovarjajo, da študentsko delo velikemu številu študentov omogoča študij, saj si ga v nasprotnem primeru ne bi mogli privoščiti. če sem popolnoma pošten, mislim, da imajo oboji prav. Delo preko študentskih servisov koristi predvsem raznim podjetjem. študenta lahko plačajo manj, dajatve so nižje. študent rešuje svojo eksistenco ali pa služi denar za svoje obštudijske dejavnosti. Pogosto preko študentskega servisa delajo ljudje, ki po starostni strukturi ravno ne spadajo v študentsko populacijo. Na Zavodu za zaposlovanje pa je vse več brezposelnih. Bolj logično bi bilo, da bi brezposelni delali, študentje bi pa študirali. Da bi to dosegli, bo morala država zagotoviti zadostno število štipendij in zadostno število študentskih postelj. Tako bi študentje študirali, kvaliteta študija bi se zvišala, čas študija pa bi se zmanjšal. Torej le finančna sredstva bi bilo potrebno bolj modro razporediti.
Zmeraj znova si lahko zastavimo vprašanje, ali so socialne pomoči pravilno in predvsem pravično razdeljene. Zagotovo ne! Nedavno so se v medijih pojavljale dileme o tem, ali je sistem plačila oskrbe v vrtcih pravičen. Nekateri plačujejo polno ceno, drugi manj, tretji pa popolnoma nič. Ponavadi plačujejo polno ceno tisti, ki ne morejo prikriti svojih dohodkov. Nekateri samostojni podjetniki pa plačujejo dosti manj ali pa celo nič. Kot posmeh državi enakosti in enakih možnosti pa svoje otroke pripeljejo v vrtec ali šolo v avtomobilih visokega razreda. Kasneje njihovi otroci dobivajo lepe štipendije in koristijo še marsikatero ugodnost. Saj konec koncev le izkoriščajo možnosti, ki jim jih ponuja zakonodaja.
Pravijo, da življenje ni potica. Saj imajo prav. Najbrž drži ugotovitev, da noben sistem ni v celoti pravičen. Toda ne bi škodilo, če bi našega poskušali narediti vsaj malo bolj poštenega.
