Za ureditev kolesarske povezave na Tišinski ulici bodo potrebna evropska sredstva.

Poročali smo, da zapuščeni objekt Petrola na Tišinski ulici v Murski Soboti že več let sameva in kazi podobo mesta.

Na Petrolu že v letu 2021 nepremičnino opredelili kot poslovno nepotrebno, kljub obljubam iz leta 2021 pa do prodaje objekta še vedno ni prišlo.

Da zapuščeni objekt ne kazi zgolj videza mesta, ampak onemogoča tudi ureditve pešpoti, je bilo govora na deseti redni seji mestnega sveta Mestne občine Murska Sobota.

Zaradi cistern za gorivo bi bila investicija draga

Andrej Mešič, svetnik iz vrst Slovenske demokratske stranke, je na seji poudaril, da se pločniki na Tišinski ulici končajo že pri zapuščenem Petrolovem objektu, do kolesarske steze proti Pušči pa pešpoti niso urejene.

Damjan Anželj, župan Mestne občine Murska Sobota, je svetniku na seji odgovoril, da bi bila na omenjenem območju potrebna celotna preureditev vodovoda.

»Sicer pa ne razumem, zakaj ni bil del te pomurske investicije. Verjetno so ocenili, da stanje ni tako slabo.

Potrebno bi bilo umakniti tudi Petrolove cisterne za gorivo, ki niso v naši lasti, kar bi bila visoka investicija. Zelo draga investicija je tudi most,« je dodal.

Sredstva za izdelavo projektne dokumentacije predvidena za leto 2025

Iz mestne uprave dodatno pojasnjujejo, da so v predlogu proračuna za leto 2025 načrtovana sredstva za izdelavo projektne dokumentacije za ureditev kolesarske povezave.

»Projekt na tej lokaciji obsega novogradnjo manjkajoče enostranske dvosmerne kolesarske steze od opuščenega bencinskega servisa Petrol v smeri proti Tišini in izgradnjo ločenega kolesarskega mostu razpona približno 45 metrov v Tišinski ulici v Murski Soboti,« so pojasnili.

Investicija je zahtevnejša, saj poteka na območju nekdanjega bencinskega servisa.

Investicija je predvidena kot rezervni projekt za sofinanciranje z evropskimi sredstvi

Ob trasi kolesarske steze in na trasi načrtovanega kolesarskega mostu poteka tudi vodovod sistema B, ki ga bo treba obnoviti v dolžini 250 metrov.

Tudi ta obnova bo po pojasnilih predstavljala velik strošek, zato se bo treba predhodno dogovoriti o financiranju.

Investicija je zaradi prostorskih zahtev predvidena kot rezervni projekt za sofinanciranje z evropskimi sredstvi (iz mehanizma celostnih teritorialnih naložb ali drugih evropskih razpisov).

Komentarji (1)

LZN (ni preverjeno)

asist. Borislav Vrbanec, dr. med. spec. kirurg, SB Murska Sobota
Pišem vam kot »star« zdravnik kirurg, eno leto pred pokojem. Od prvega delovnega dne, po služenju vojaškega roka sem se zaposlil v bolnišnici, iz katere bom kmalu tudi odšel »v penzijo«.
V času moje specializacije je, kjer sem živel, stala tovarna Mura, ki je zaposlovala okoli deset tisoč delavcev. Kot mladi zdravnik sem že v roku pol leta dobil državno stanovanje, kar je bil zelo velik privilegij, po enem letu pa še osebni telefon. V bloku, kjer sem živel, sem spoznal družino, s katero sem še danes v pristnih odnosih. Do takratne prve zdravniške stavke sta starša v tej družini, oba zaposlena v Muri, imela višjo plačo kot jaz in moja soproga, ki sva bila zaposlena v bolnišnici. To je bilo do leta 1996.
Leta 2000 je Fidesu dejansko uspelo, da je takratna vlada zdravstvenim delavcem dvignila plače. Takrat je to predstavljalo 2,8-kratnik povprečne plače. In glej ga, zlomka, država ni propadla. Takrat smo v tritedenski stavki izboljšali plačo vsem zaposlenim v zdravstvu. Od takrat smo spet v zanki javnega sistema, izborili smo si, da se kot del osnovne plače upoštevajo tudi dodatki za delo v težkih delovnih pogojih (PPD), vštevanje ur v času dežurstva v delovni čas in tako naprej. A vse to se ni zgodilo z danes na jutri, ampak z mukami in večletnimi pogajanji.
Od leta 2010 sprememb ni bilo več. Zgolj stagniranje. Vlada nam tako sporoča, da v trinajstih letih zdravniki nismo vredni niti inflacije.
Danes zato stavkam na edini način kot lahko – z delno opustitvijo dela in z upoštevanjem evropskega delovnega časa. To je moja pravica. In čeprav sem na pragu upokojitve in sem v svoji zdravniški karieri oskrbel na tisoče bolnikov, me danes niti eden od njih v boju za boljše razmere v zdravstvu ni podprl. In to me globoko žalosti. Javnost je očitno prepričana, da morajo imeti zdravniki moralno odgovornost, da dan in noč delajo v dobro pacientov, tudi če za to nimajo primernih pogojev in primernega plačila. Sprašujem vas: če bodo vsi naši dobri zdravniki odšli v tujino ali v zasebne klinike, kdo vas bo oskrbel? Politiki? Glasni mimoidoči?
V svoji karieri sem si ustvaril dom, vozim deset let star avtomobil. In zaradi tega sem v očeh javnosti in vlade predstavljen kot zaslužkar, dvoživka in pohlepnež. Veliko mojim sodelavcem še ni uspelo zgraditi doma, prav tako so ujetniki stanovanjske problematike, in to kljub temu da opravljajo eno izmed najbolj plemenitih del.
Delim usodo vsega pomurskega zdravništva in vseh poštenih in srčnih zdravnikov, ki bomo to ostali – kljub pogromu, ki se trenutno vrši nad nami. Če nam bo javnost še naprej sporočala, da nas ne potrebuje in nas ne podpira, bomo preprosto odšli. Kaj se bo zgodilo potem? Tega scenarija si nihče ne želi. Ne vlada, ne javnost, še posebej pa ne zaposleni v zdravstvu.

Starejše novice