Vendar pa razpredanje o liberalizmu niti ni tako enostavno, saj se pogostokrat zatakne že pri različnih pojmovanjih svobode, ki ga zaznamujejo, vsepogostejših moralnih deliktih in dodatnih socialističnih, komunitarističnih in republikanskih kritikah.
Klasični liberalizem je, v nasprotju s francoskim racionalizmom in političnim utilitarizmom, dediščina škotskega razsvetljenstva, ki bolj sorodno konservativizmu razume svobodo skozi pravno državo, torej v okviru zakona.
Prve moderne ideje so se na Slovenskem pojavile tam nekje pred 140-imi leti, v času cerkvene vladavine socialne ideologije razduhovljenega racionalizma. Slovenci smo prve liberalne tendence natančneje izrazili s svojimi težnjami po avtonomiji, ki pa jih je bolje kot tedanja Liberalna stranka zastopala Ljudska stranka. Pred in po letu 1990 postanejo z razpadom Jugoslavije liberalizem s svojimi vprašanji (ali se ozirati po evropskem »pravem« liberalizmu ali se raje navezovati na politične tabore iz časov med 1941 in 1945) spet osrednja tema.
Kulturni nacionalisti s Filozofske fakultete z dr. žižkom na čelu in sociologi s Fakultete za družbene vede, ki jih je navdihoval Adam Smith, so teoretizirali v časopisu Tribuna in iskali alternativo razpadu socializma. Skozi ta akademski miselni boj je Slovenijo ob školčevi strankarski politiki in Miloševičevi državi osamosvojitev najbolj odprla liberalizmu. Sprva zastopan v ZSMS in kasneje v LDS je dr. Sirc veljal za gibalo iskanja identite, a intelektualna podstat vladajoče Liberalne demokracije Slovenije ni postal nikoli.
Da se je pri nas o liberalizmu govorilo premalo, so se pred kratkim strinjali gostje okrogle mize, ki je pod naslovom Uboštvo slovenskega liberalizma – med vulgoliberalizmom in neoprimitivizmom potekala na Fakulteti za družbene vede. V nadaljevanju vam tako podajam nekaj ocen in zaključkov dr. Franeta Adama, dr. Milana Balažica, mag. Bernarda Brščiča, dr. Miha Kovača, dr. Mi?a Mrkai?a in dr. Janka Prunka.
Po besedah dr. Franeta Adama sta se konec 80-ih pri nas pojavila dva momenta civilne družbe: republikanizem & komunitarizem ter liberalizem. Prevladal je duh slednjega, ki pa danes simbolično ponazarja ugasle črne luknje, ki še vedno oddajajo energijo. Zgodovinska hermenevtika nas uči, da vračanja in aktualiziranja na ortodoksen način niso možna – ne socializem ne konservatizem in tudi liberalizem ne – gre za prazen pojem velikih predstav brez vsebine. Obstajajo različni tipi navezovanja: v preteklosti je bil liberalizem konzumiran v LDS, a je sčasoma postal karikatura samega sebe. Socialna država, državno podjetništvo, državni delež v podjetjih, ki je še vedno podoben SZ, odsotnost tržnega gospodarstva, previsoki prispevki, davki, ropi stoletja in blokada pravne države le potrjujejo dejstvo. Dr. Miha Kovač nadaljuje, da zavračanje avtohtone RKC (v smislu vse je dovoljeno), morala skrajnosti in odsotnost minimalnih absolutnih vrednot, nihilizem ter politično izpostavljanje marginalcev (izbrisani, geji) tudi po prevzemu oblasti SDS potrjujejo teze o oddaljenosti liberalizma, saj program stranke ni dovolj različen od programa liberalno-konzervativne ZSMS iz leta 1989. Tako so »liberalne reforme reforme najslabše ideologije, a kaj, ko nimaš boljše izbire.« (Po W. Churchillu)
Dr. Prunk je z afero Zavarovalnice Triglav ponazoril s premalo zavedanja prejšnje oblasti za nacionalni interes. »Zver socialne države ne daje enakih možnosti v zdravstvu in izobraževanju. Nujen je diskurz o liberalizmu, ki bo relativiziral predrago socialno državo, ki je premalo odpirala gospodarstvo, pravno državo in človekove pravice. LDS v 90-ih nikoli ni bila deležna resne liberalne kritike.«
Dr. Balažic: »Oblast manipulira človeka, družbo. človek je vodljiv, nesposoben realizirati družbo. Strmi k užitku in ugodju, vse okoli njega napoveduje užitek – pozdravljamo in odzdravljamo z Uživaj!, hedonizem in potrošništvo sta postala vselej prisotna prisila in seksualizacija vsakdanja. Neužitek se kaznuje in alternative ni. Le norec je svoboden človek. Analiza procesa dela je skregana z marksistično idejo. Delo je dandanes v časteh in ne delo sramota. Ker ljudje niso delali, je propadel socializem, ker južnjaki ne delajo, nimajo nič! Sem za populistični etični liberalizem, saj je vsak posameznik osebno svoboden, ko je ravnodušen do užitka drugega. Etika svobode je jedro liberalizma.«
Dr. Mrkaič na podlagi samolastništva (»človek je rezultat samega sebe«) sebe označuje za pravega liberalca. »Vendar pa so za osebno varnost nujni pogoji pravne varnosti, proizvajanje in doseg dobrin ter obramba države. V zgodbi devetdesetih, v času anarholiberalizma, je bil liberalizem referenca, sedanji liberalni paket reform, ki pa bi naj liberalizirale Slovenijo, pa nas lahko kvečjemu vrže nazaj v leto 2001, saj je cilj razvoj sam po sebi, liberalna ideja pa je stranski produkt svobodne države. Socialni korporativzem in državni intervencionalizem se ne bosta zmanjšala, prav tako velikodušnost tujega denarja ne. Reforme so samo liberalizacija in ne bodo prinesle bistvenih sprememb, so le majhen korak v neznatno. Tako kot v Matrixu: There is no spoon, there is no reform.«
In zaključek mag. Brščiča: »žal se je to predtranzicijsko koketiranje z liberalizmom sprevrglo v njegovo nasprotje, v vulgoliberalizem, zaznamovan s klientelizmom, retoriko o nacionalnem interesu, s splavom pravne države, z etično praznino moralnega relativizma ter ozaljšan s fasado politične korektnosti do marginalnih skupin in obveznim diskurzom o človekovih pravicah. Zdi se, da ob slabih dosedanjih izkušnjah z različnimi vrstami lažnega liberalizma potrebujemo ravno pravi liberalizem. Prihodnost je v klasičnoliberalni zasnovi države, ki je do sedaj verodostojno ni podprla še nobena politična skupina. To pomeni vzpostavitev pravne države in resničen umik države iz gospodarstva«.
