Nekdanji pomurski reprezentant po rokometu v gostinstvo: »Sam temu pravim popestritev krize srednjih let«

Na vrhu smučišča Habakuk je ob razgledu na Maribor težko ostati ravnodušen. Prav tukaj, v objemu narave in živahnega pohorskega dogajanja, je Branko Bedekovič našel svojo novo strast. 

Od dolgoletnega lastnika Milana Ekarta je nekdanji rokometni reprezentant prevzel Brunarico Planiko, ki odslej nosi ime Koča pri Branču.

Želja po koči v njem tlela okrog 15 let

Kot je povedal Bedekovič, se je v to kočo zaradi njene lege zaljubil takoj, ko je pred približno 20 leti prišel v Maribor. Pri brunarici mu je všeč predvsem razgled, saj lahko obiskovalec le nekaj korakov od koče zaužije Maribor na dlani:

»Ker sem po duši športnik in ljubitelj narave, sem si zaželel Pohorja. Vedno sem sanjal o nekem svojem objektu na hribu, a takrat to ni bilo izvedljivo. Zdaj se mi je izpolnila dolgoletna želja.«

Poudarja tudi, da je to središče dogajanja, saj gresta mimo smučarska in downhill proga, poleg tega mimo koče hodijo pohodniki, v bližini pa je tudi popularno odskočíšče za jadralne padalce.

»Ponoči se pa vse umiri, takrat lahko uživam v miru in svežem zraku, tako da imam na eni lokaciji res vse, kar sem si želel.«

O hobijih, karieri in športu

Bedekovič se je rodil v Nemčiji, odraščal v Prlekiji, veliko časa pa službeno preživel v Prekmurju. Pred rokometno kariero je bil zaposlen na policiji, ukvarjal se je tudi z nepremičninami.

Nato je veliko časa preživel na parketu in z žogo v roki. Ob prelomu tisočletja je igral za Celje Pivovarno Laško, Gorenje Velenje, Zagreb in Bosno Sarajevo. Leta 2000 je s slovensko reprezentanco na olimpijskih igrah v Sydneyju osvojil osmo mesto.

Rokomet pa še zdaleč ni njegova edina strast. S športom se še danes aktivno ukvarja, le da je dvorane zamenjal za naravo in individualne aktivnosti - rad kolesari, smuča, borda, vejka, surfa in še več. Veliko časa preživi v naravi s svojima psoma, glavo pa si občasno izprazni tudi na enduro motorju.

V gostinstvu je hitro »splaval«

V gostinstvu sicer nima izkušenj, zato toliko bolj ceni, da mu ob strani stoji sestra, ki je v tej stroki aktivna že 30 let. Hvaležen je tudi lastniku koče na Trikotni jasi Iztoku Tomšiču, saj mu je pomagal kočo usmeriti na pravo pot.

»Vedno sem si želel delati kot gostinec, a zaradi pomanjkanja časa to ni bilo izvedljivo. Zdaj sem v teh letih, ko sem potreboval nekaj novega in sem si zraven vseh hobijev umislil še enega. 

Sam temu pravim popestritev krize srednjih let,« pravi.

Upravljanja s kočo tako ne dojema kot službo, saj od njenih prihodkov ni odvisen:

»Delam z dušo in veseljem. Upam, da bodo gostje to začutili in da bo koča spet zaživela. To je moj kamenček k razvoju Pohorja.«

O ponudbi in načrtih za prihodnost

Ponudba v koči je pestra, za kuhalnico pa Branko pogosto poprime kar sam. Jedi na žlico, ki so srce gostinske ponudbe, namreč rad pripravlja že od mladosti. 

Ob tem poudarja, da lačni ne bodo ostali niti otroci, saj nudi tudi razne otroške menije, po novem pa so na voljo še sveže pice.

»Na začetku sodelujemo s Trikotno jaso, brez Iztokove pomoči bi bilo težje ali celo nemogoče.

Zaenkrat so v ospredju tradicionalne jedi na žlico, še zdaleč pa ni to vse, kar nudimo.«

Branko si zaradi dotrajanosti želi stavbo podreti in jo zgraditi na novo, zato trenutno ne načrtuje celovite obnove. Časovni okvir za novo poglavje koče še ni znan, saj - kot pravi - ni vse odvisno vse od njega, ampak tudi od dokumentacije na občinski ravni.