Obenem bo to ponovno čas, ko bo manipulacijski sindrom rešetal z vso močjo. še posebej nad populacijo, ki je na družbeni lestvici v spodnjem delu. Pred zadnjimi lokalnimi volitvami v Mestni občini Murska Sobota dve leti nazaj, ko so v predvolilnem obdobju v LDS-u Romom obljubili izgradnjo nogometnega igrišča na Pušči (položili so celo temeljni kamen), je sindrom manipulacije jasno dobil svoj izraz in vpliv. Le-tega je seveda najlažje izvajati nad populacijo, ki je ranljiva, obubožana, družbeno prezrta, socialno šibka in, v končni fazi gledano, nad populacijo, ki hoče boljši jutri. In ravno te taktike so se takrat poslužili v garnituri Rudolfa Horvata (kandidata za župana). čeprav so do romskega naselja Pušča asfaltirali novo cesto, ki, roko na srce, bolj kot na cesto spominja na kolesarsko stezo, pa jim igrišča, najverjetneje namenoma, ni uspelo zgraditi. šlo je za politično manipulacijsko igrico z Romi, ki so v pričakovanju »bonbončka« dobili le ovitek. Pretkano. Izigrano populacijo nategniti in se po porazu umakniti. Zmago na volitvah je, na žalost Romov, slavila nasprotna stran. Kandidat SDS-ja na volilni listi in zdajšnji župan Anton štihec takrat pač ni obljubil izgradnje »fuzbal placa«. Se je pa to očitno spremenilo letos, saj naj bi štihec spet zašumljal z ovitkom in, kot kaže, se bo situacija odvijala v tej smeri, da bodo Romi bonbon dobili še letos. Nekakšno pravilo, ki govori, da je Pušča vedno bolj kot ne bila naklonjena LDS-u, ki je pač »liberalna« stranka, bo letos postavljeno na tehtnico, ki bo pokazala, kakšno težo imajo učinki manipulativnega sindroma. Ob uresničitvi seveda še toliko bolj. Slepiti se pred resnico, da ne gre za manipulacijo, je neslovensko. Neprekmursko še toliko bolj. Ker smo nenazadnje priče dejstvom, ki se dogajajo v našem prostoru. Pred našimi očmi. Romi so pač še vedno zapečateni kot populacija, ki se da voditi, če ji le ponudiš svetlejši in boljši jutri ob svojem vladanju.
Ampak kaj se zgodi? Novo pričakovanje svetlobe. Toliko je teme, da enkratno razsvetljevanje enostavno ne more odpreti novih, še ne videnih in ne čutenih prostranstev. Obljube so preverjena in učinkovita poceni garancija za to, da pomiriš in utišaš ranljivo ljudstvo ter mu ponudiš kratkotrajni optimizem, ki je umetno naravnan tako, da je na vrhuncu ravno ob času volilnega dne. Nadaljnji koraki vodijo do tega, da ekstaza pričakovanja prevlada v ljudeh, ki s tem, ko obkrožijo številko kandidata, ki jim je ponudil velike drobtinice, dobijo psihično uteho in prepričanje, da se za njih začenja novo, boljše obdobje. Obdobje, ko bodo končno postali ljudje. Tako izkoriščanje ni nič drugega kot prikrivanje resnične podobe stanja v družbi, ki je še vedno naravnana proti Romom. Ozadja takih prepričanj lahko iščemo v nedogled, a ironično je, da jih politični kandidat z obljubo razblini v trenutku. Naenkrat je on tisti, ki bo rešil socialno šibko populacijo, naenkrat on postane vsemogočni oče idej in realizator le-teh na poti do boljšega življenja. žalostno je le to, da ostane le pri idejah oziroma obljubah. Proces, ki ga vsi poznamo, doživljamo, spremljamo. Politični kandidati tako postanejo bogovi, dobrotniki, reformatorji, športniki, verniki in roboti želja v eni osebi. Postanejo poosebitev transcedentalnega bitja, ki bo prišlo in z drobtinicami nahranilo uboge ter jim ponudilo tisto, česar še nimajo.
Pušča hrepeni po spodobnem nogometnem igrišču. Pričakovati je, da bo letos v predvolilnem času ravno to glavna kost, vržena za glodanje tamkajšnjemu ljudstvu, ki bo najverjetneje zažgala. Volitve so oktobra. In ker je Slovenija dežela newageovskih napovedovalcev prihodnosti, si tudi sam drznem napovedati prihodnost začetka gradnje igrišča. Začela se bo v času pred volitvami. No, mogoče ga bodo zgradili že prej. Ob tem si želim, da moja kariera napovedovalca prihodnosti ne bo trajala dolgo, ter zaključim z mislijo, da je kljub vsemu odlično, da obstaja predvolilni čas. Postavlja se mi namreč vprašanje, po kakšni cesti bi se danes pripeljali do Pušče, če ga ne bi bilo.
