če bi bila neka sila in bi se morala odločiti, ali človeško bitje obdariti s spominom, odločitev ne bi bila lahka. Bitje s spominom – človek, naj bi imel prednost, to izhaja iz dejstva, da je življenje dokaj stereotipno. Večina dogodkov se ponavlja, problemi se ponavljajo in prav tako se ponavljajo tudi rešitve problemov. Zato je koristno, da imamo vse te dogodke shranjene v spominu, arhivirane. Potrebujemo le majhen vzorec sedanjih dogodkov in že nam jih spomin prepozna, opremi s preteklimi podobami in izkušnjami. še posebno nam to pride prav v primeru nevarnosti, ko lahko s tem marsikaj preprečimo, če le gre za podoben dogodek iz preteklosti (lahko pa se zgodi, da ne gre).
Obstaja pa problem oziroma slabost spomina. življenje le ni tak stereotip.
Za primer vzemimo otroka, ki je že v rani mladosti okusil bridkost hitre jeze staršev. Ta bo težko živel, če bo kasneje v življenju vsako doživeto stisko opremil s spominom na pretekla dejanja. S takšnim paničnim obnašanjem bo zmedel in oddaljil bližnje brez nasilnega namena. In manj tiste, ki ga imajo. Slaba lastnost spomina je, da prehitro sedanje dogodke reorganizira v zgodbe iz preteklosti, zlasti ko je človek v stiski. Paničen človek ne opazi lepote dreves, ker se ob vsakem šelestenju listov ozira za oprezujočim sovražnikom. Ne občuti prijaznega in ljubeznivega pogleda, saj mu vsako posvečanje pozornosti vzbudi sumničenje na nekaj slabega. Paničen človek ne živi sedanjosti, ampak s spominom brezglavo hlasta med prizori daljnih strahov. Bolj je človek paničen, bolj se potaplja do nejasnih strahov iz otroštva, kot so mitološke bitke med dobrim in zlim.
Najhuje od vsega pa je, da se ta panični spomin oklene pretekle zgodbe in življenje nekako postane podobno konstruirani zgodbi. Zbeži pred šelestenjem lista v gozdu in se nikoli ne ozre, da bi se prepričal, če je nevarnost res obstajala. Paničen človek si izmisli sovražnika in poskrbi, da tisto res (p) ostane njegov sovražnik.
Temeljni evolucijski primeri panike so primeri smrtne ogroženosti, ko gre za vsako sekundo in je bolje ukrepati, kot pa imeti celovito orientacijo iz realnosti.
človek v moderni dobi (z napredkom civilizacije) pa bi naj imel vedno manj razlogov za paniko. Komu le dandanes še grozi smrt zaradi nekaj prezrtih sekund? Danes so ljudje vsak dan bolj panični zaradi vedno manj verjetnih nevarnosti (ko gre za tisočinke promila verjetnosti). Zakaj nas v današnjem svetu, v današnjih razmerah, bolj preganja občutek, da ni časa in da se moramo hitreje in paničneje odzvati na stvari kot pa nekoč?
Pojav me spominja na otroke, ki živijo v preveč sterilnem okolju brez mikrobov. Ti so najbolj dovzetni za vrsto alergij. Tudi naše preveč zaščiteno civilizirano življenje človeku ne omogoča resne izkušnje smrtne ogroženosti, resnega vzroka za paniko.
Današnji človek je pomehkužen in neizkušen. V vsaki stvari vidi razlog za paniko. Enkrat je ta panika zaradi virusa HIV, zaradi sevanja mobilnih telefonov, norih krav, antraksa in sedaj še zaradi ptičje gripe. Panika postaja pri nas nek čuden in potreben obred, ko se vsi skupaj odklopimo od realnosti in se prepustimo strahom iz preteklosti. Namen panike je vedno bolj samo panika, ki je postala droga današnje družbe. Sredstvo, s katerim vsi skupaj zapustimo realnost, ko oživljamo stare strahove in občutke. S tem družimo našo družbo v enotnost. Nerodno je le, da se ta čustva in ti občutki obudijo le takrat, ko se na »oltarju« nekaj konkretnega žrtvuje. Za učinek je nekako potrebna smrt. »Nore krave« in piščanci s ptičjo gripo, mrtveci – nekaj krvavega. Zdi se, kot da družba stopa korak nazaj, v pradavnino. Ko so razne prvotne religije uspela razna smrtna in krvna žrtvovanja preleviti v simbole. Zdi se, da nastaja nova religija, ki še vedno ne zmore brez prelite krvi in brez panike. To bi nas moralo skrbeti, vendar brez panike.
