športni ekstremizem bi lahko pojmovali kot obliko alternative, za katero velja oziroma naj bi veljalo, da so osrednji faktorji odločitve za tako početje strast, užitek in želja po sproščanju adrenalina. Denar naj bi služil zgolj kot sredstvo za poplačilo morebitnih stroškov in predstavljal dejavnika »nujnosti«. Načeloma sicer poznamo samo tiste ekstremne športnike, ki nam jih mediji ponudijo (vsilijo) na pladnju, tiste, ki se nam sami vsiljujejo, ter tiste, ki se samookličejo za ekstremiste in katerih početje je po njihovem mnenju izredno nevarno. Ljudje neradi hodijo po robu, zato primanjkljaj teh občutkov toliko raje sproščajo ob spremljanju hoje po robu drugih, še posebej lastnih rojakov, ki jim še toliko intenzivneje vzbudijo občutke pripadnosti, sočutja in identifikacije osebnosti z junaki. Povprečnim državljanom, ki svojih občutkov nevarnosti ne doživljajo na ravni, kot mu jih posredujejo glavni akterji oziroma mediji tekom vsakdanjika povprečnega življenja, takšno početje predstavlja nekakšno zatočišče. Ampak kdo je sploh tisti, ki si vzame pravico poimenovati se ekstremist? Je res vsak, ki naredi nekaj nenavadnega, upravičen do takega imenovanja? Mnenja sem, da je za tako imenovanje lahko pristojna le narava njegovega početja napram njegovemu individuumu. Biti ekstremist ni samo imeti jajca, ampak imeti čutenje nadmoči nad naravo, obvladovanja le-te in samega sebe ter upora do zunanjih vplivov. Upora samemu sebi. Nadjazu, jazu, vsemu, kar se pojavi kot možnost zavrnitve lastnih ciljev. Ekstremist ni samo nadčlovek v človeku, ampak je skupek vsega, kar ustvarja njegovo adrenalinsko čutenje.
Slovenci smo v zadnjem času na ekstremni medijski tapeti lahko
opazovali Martina Strela, Tomaža Humarja in Jureta Robiča. Izpostavil bi prav slednjega. Ker je še najekstremnejši. Prav on je tisti, ki je upravičil sloves ekstremista. Zmagal je bitko z naravo in s samim sabo. Preveč enostransko gledanje na ekstremiste kot posameznike, ki delujejo sami, je nepravično. Kljub temu da so oni glavni akterji, za njimi stoji masa ljudi, ki poskrbi, da glavnemu akterju omogoči koncentriranje le na bitko in ne na obstranske stvari. Toda ekstremnost nekaterih preveč zavija v komercialne vode. Majčke, vino, reklamna udejstvovanja, knjige ipd. ne vodijo v upravičenost do verovanja pristnosti njihovega početja. Si predstavljate alternativnega kulturnika, ki celotni medijski srenji razlaga, kako je njegov cviček oh in sploh dober in kako se na dormeu najboljše spi?
Tako se ustvarja lik ekstremista, ki ljudem ponuja svojo nadmoč, ki je bodo s tem, ko bodo kupili njegov atribut, deležni tudi sami. Ko ljudem ponujajo nekakšno psihološko uteho, jim hkrati posredujejo skrajno sliko trpljenja. Ustvarja se podoba božanskega, ki mu niti mati narava ne more do živega. V bistvu gre pri vsem skupaj za zgodovinsko pojmovanje božanskosti, ko so junake povzdigovali celo nad bogove. Ljudje so pač nagnjeni k tistim, ki svoje delo navidezno ljubijo, ga strastno poveličujejo in to sporočajo skozi svoja dejanja preko medijev. črna točka omenjenega početja pa je, na žalost, le profit. Njihov edini cilj je tako denar, dejanje opravijo le zgolj zaradi nuje, pri tem pa pozabijo uživati v ekstremu. Antropolog Joseph Campbell je v svojem znamenitem delu The Hero with a Thousand Faces junaka pojmoval kot tistega, ki prehaja in povezuje svet vsakdanjega življenja in polje nadnaravnega. Sooča se z nadnaravnimi silami, ki jih premaga ali pretenta. In ravno tak naj bi bil med drugim ekstremist, pretkan.
Nič hudega sluteč se bom spotaknil ob zadnji poskus našega prekmurskega rojaka Jožeta Vöröša. Zgoraj opisana dejstva profila ekstremista je prelomil. Na žalost. Njegovo početje je prej kot na karkoli ekstremnega spominjalo na kakšen cirkuški dogodek v ringu, ki mu sledi četa, v pričakovanju uspeha, razpoloženih gledalcev, ki spremljajo monotonost njegovega monocikliranja. Na eni od lanskih novinarskih konferenc je poudaril, da je v celotni športni karieri mnoge podvige posvetil mladim, prometni varnosti, humanosti, tudi promociji Prekmurja in Murske Sobote. No, pa poglejmo, kakšni so rezultati humanosti, promocije Prekmurja itd. Ko sem Googla vprašal po njegovem imenu, mi je komajda navrgel kakšen zadetek. In koliko medijev je dejansko poročalo o tem ekstremnem »podvigu«?
Resignirati takoj, ko se ti mati narava postavi naproti, ni nič kaj ekstremno. Ravno tu se začnejo meje ekstremizma in bitke z glavnim nasprotnikom ekstremista – z naravo. Cenim Vöröša (toda ne pojmujem ga za ekstremista) in nič ni narobe s tem, da počne take stvari, toda mar je res treba za sabo vleči gore sponzorjev in polepiti z njihovimi artikli vsak delček sebe, da se postaviš na kolo in zapelješ tisto zaželjeno število rekordnih krogov? Lahko v takem primeru sploh še verjamemo, da gre za pristno početje? Tudi če Vöröšu ne bi uspelo preseči rekorda, bi bilo do vseh, tako gledalcev, sponzorjev in drugih, pošteno, da vztraja do konca in upraviči sloves ekstremista, če se je že oklical zanj. Močno verjamem, da kakršnakoli oblika ekstremnosti, še posebej v športu, zahteva veliko vloženega truda in naporov, toda ustvarjati krinko in zlorabljati besedo ekstremizem v sponzorsko pridobitev sredstev je resnično nepošteno in milo rečeno umazano. Resnični ekstremizem je alternativa komercialnim športnim panogam in tak diha z resnično pristno ekstremno dušo. Le tak! Pri ostalih oblikah lahko govorimo le o kvaziekstremizmu s komercialno podvrženimi cilji. Za konec pa pomislite, ali ste kdaj za ekstremista oklicali brezdomca ali ste ga preprosto, klišejsko pač, poimenovali kar klošar.
