Miklavž Muster in Aleksander Buh delila zgodbe o legendarnem striparju.
V avli Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota je danes bil posebej prijeten in toplo obarvan dogodek – Klepet ob kavi s sinom legendarnega Mikija Mustra Miklavžem Mustrom in njegovim dolgoletnim založnikom Aleksandrom Buhom.
Obiskovalci so prisluhnili zanimivim zgodbam o življenju in ustvarjalni poti Mikija Mustra, pionirja slovenskega stripa in animacije, ter dobili vpogled v njegov ustvarjalni proces, spomine iz zakulisja in anekdote, ki jih poznata le najbližja sodelavca in družina.
Pogovor je razkril številne manj znane podrobnosti o nastajanju ikoničnih likov, kot so Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, pa tudi o izzivih, s katerimi se je avtor srečeval v različnih obdobjih svojega ustvarjanja.
Klaudija Šek Škafar, direktorica Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota je najprej vse prisotne pozdravila.
»Tu smo se zbrali, da počastimo ustvarjalca Mikija Nikolaja Mustra, rojenega 22. novembra 1925 v Murski Soboti.
Je pionir stripa in animiranega filma pri nas, le kdo ne pozna junakov Zvitorepca, Lakotnika in Trdonjo, Poslednjega Mohikanca, pa televizijskega Cik Caka, pa reklamo za Čunga Lunga .
Nedvomno je bil Miki Muster eden najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov v slovenskem in mednarodnem merilu. Ponosni smo, da smo ga gostili tukaj pred 10 leti, 19. februarja 2015. Le nekaj dni prej je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Letos obeležujemo 100. letnico njegovega rojstva, zato pozdravljam njegovega sina Miklavža Mustra in založnika Aleksandra Bucha, ki skupaj soustvarjata in skrbita, da dela Mikija Mustra niso utonila v pozabo, temveč postajajo dostopnejša in živijo naprej pri mlajši generaciji.«
Aleksander Buh in Miklavž Muster: Zakaj se je Miki Muster čutil Prekmurca?
Buh: »In kot že rekel, to moram pa še doma spovedati. Namreč, zakaj se je on tako čutil Prekmurca, čeprav je v Prekmurju živel vsega skupaj samo devet let.«
Muster: »Jaz se pravzaprav tega nisem zavedel, ampak moj oče je vedno poudarjal njegovo rod, njegovo prekmurstvo. In meni se je to zdelo logično.
On je govoril, da je Prekmurec, jaz sem mu verjel, saj je bil moj oče.
Letos, ko je zdaj evforija ob stoletnici in me sprašujejo tudi po detajlih iz njegovega življenja, kam je hodil v šolo, kdaj je bil v vojski, kdaj se je poročil, kaj je delal in tako naprej, sem pa jaz to zadevo začel mnogo bolj pozorno opazovat in sem ugotovil, da bi moj oče pravzaprav Prekmurec samo devet let, in sicer do svojega petega leta šestega, ko je šel v šolo, že v Karmelju, in potem se je vrnil skupaj z mamo med vojno in je tu hodil v gimnazijo.
Po gimnaziji je šel nazaj v Ljubljano, ker je hodil na akademijo, potem se je oženil in v Prekmurje se je on vračal, ampak nikoli ni tukaj živel. Sem že premišljeval, zakaj je on pravzaprav govoril o sebi, da je Prekmurec.
Res je, da je bil rojen v Murski Soboti, ampak je tako malo časa živel tukaj. Mislim pa, da sem ugotovil.
On je živel v Murski Soboti v času, ko pravzaprav vsi mi smo živili naše najbolj plodno življenje, to so gimnazijska leta. Takrat se največ dogaja.
Odrastemo, se zaljubimo, imamo svoje mnenje, se malo upremo staršem. Moj oče se je mogel med tem časom naučiti še dva tuja jezika, je madžarsko in prekmursko. Čeprav prekmursko je znal, ker mama, čeprav ni znala slovensko, ampak je govorila madžarsko in prekmursko, tako da je že osnove imel. Ampak šolo je mogel tukaj narediti.
Jaz mislim, da so ga ta leta tako zaznamovala in jaz tudi verjamem, da je njemu miselnost in način Prekmurja bila tako blizu, da je bil vesel in ponosen, da je Prekmurec. Mislim, da je to tudi meni nekako dal.
Pri nas doma so namreč te vrline, ki so v Prekmurju doma, skratka delo, delo, ne cerkev, ampak vera, delo, da ga je to zaznamovalo, to je potem predal tudi meni.
In je tako tudi živel svoje življenje, relativno skromno, bomo rekli, skromno in delovno. In to je pač vrlina, ki jo Prekmurci imate.«
Miklavž Muster je z obiskovalci delil osebne spomine na očeta, medtem ko je Aleksander Buh predstavil pogled založnika, ki je vrsto let skrbel za izdajanje in dostopnost Mustrovih del.
Najljubši Mustrov lik
Miklavž Muster pa nam je še zaupal, kdo je njegov najljubši junak - njegov oče jih je ustvaril res veliko.
O čem se bo danes govorilo v Murskosoboški knjižnici?
»Glede na to, da bo danes otvoritev razstave, domnevam, da se bomo pogovarjali nekaj o mojem očetu, nekaj o stripu in nekaj o razstavi, pa seveda o tem dogodku, ki ga slavimo 100 let.«
Imate kak poseben spomin o očetu, ki bi ga delili s našimi bralci?
»No, spominov seveda je veliko, zato je posebej težko izpostaviti enega, ker konec koncev, če živiš dolgo, dolga, dolga leta, se tega veliko nabere.
Celo mladost sem z njim skupaj preživel, tako da spominov je veliko, lepih, malo manj lepih, ampak bilo je pa zabavno.«
To verjamem. Kako nadaljujete spomin in poslanstvo na vašega očeta? Vsi imamo še iz otroštva v spominu njegove like. Kateri pa je vaš najljubši lik?
»Ti liki so se s časom malo spreminjali, tako da v začetku, seveda, so bili trije junaki, skoraj enako popularni, potem so se pa pojavljali še, tudi v drugih knjigah, dodatni liki.
Tisti, ki so se potem pojavljali, so bili po svoje simpatični, recimo moj je zelo simpatičen, je Žiga, ki je črv oziroma deževnik.«
Dogodek je potekal v sproščenem, intimnem vzdušju, obiskovalci pa so po uradnem delu lahko poklepetali z gostoma in si ogledali delček Mustrove zapuščine.
Klepet ob kavi je bil lep poklon enemu najpomembnejših slovenskih striparjev in umetnikov ter prijetna priložnost za ohranjanje njegove bogate kulturne dediščine.
