Meh postal predsednik Združenja delodajalcev Slovenije
Kakšne cilje ste si zastavili kot predsednik Združenja delodajalcev Slovenije?
ZDS je prostovoljno združenje podjetij delodajalcev. Njegova ključna vloga je nastopanje v socialnem dogovarjanju in sklepanje kolektivnih pogodb. Ključni cilj je, da se sklenejo kolektivne pogodbe po dejavnostih, in tudi, če bo možno, splošna kolektivna pogodba. Seveda bo to dogovarjanje s predstavniki sindikatov mukotrpno, kar je normalno, saj imamo delodajalci na eni strani interes, da racionaliziramo svoje poslovanje tudi z obvladovanjem stroškov dela. Po drugi strani pa morajo sindikati zagovarjati interese svojih članov. če pa je prisotna treznost, je vsekakor možno doseči kompromis.
Ob svojem imenovanju ste omenili, da je trg delovne sile preveč reguliran. Do katere mere trg delovne sile liberalizirati, a pri tem vseeno še ohraniti socialno noto?
Ko govorimo o trgu delovne sile, je potrebno pogledati, kako so regulirani ostali trgi ali pa celotno gospodarstvo. Dejansko se danes gre v izjemno deregulacijo, nekateri to imenujejo tudi neoliberalizem. V tem kontekstu je trg delovne sile izjemno izkrivljen, saj sta delovna zakonodaja ali pa zakon o delovnih razmerjih še vedno taka, da dela ne negujeta kot osnovne vrednote, ampak zagotavljata na delovnem mestu monopol. Nikdar nisem bil pristaš tega, da se delavce meče na cesto, ali pa da se daje plača, ki ni dostojna človeka. Vedno pa sem zagovarjal, da delo mora biti vrednota in da je potrebno pri plačevanju dela upoštevati realen položaj panoge, v kateri delavec dela.
Na okrogli mizi ZDS je bilo tudi govora o neustreznosti nedoločenega delovnega časa kot oblike zaposlitve. Ali tudi vi zastopate to mnenje in katere bi lahko bile alternative tej obliki?
Potrebno je razumeti, da so debate nastajale v kontekstu obstoječega zakona o delovnih razmerjih, ko jo pogosto izjemno težko dati odpoved. Ključen problem v tem, če je delo za določen ali nedoločen čas. Ključno je, da se vzpostavi zdrav odnos med delodajalcem in delojemalcem. Ne zdi se mi smiselno, da je praksa sodišč, da že a priori izhajajo iz tega, da je delojemalska stran v slabšem položaju. Kajti potem ta stran to tudi izkorišča. Odnos mora biti enakopraven. Predvsem pa mora biti ta odnos zelo podoben drugim odnosom na trgu, ki veljajo. To pa pomeni, da se tudi tukaj dovoljuje določeno stopnjo konkurenčnosti.
Pravite torej, da nedoločen čas ali kakšna alternativa tej obliki za vas ni ključno vprašanje. Ampak vseeno: Ne bi spreminjanje te oblike zaposlitve vnašalo delovni sili preveč negotovosti?
To zame ni ključno vprašanje, ker se tudi delovno razmerje za nedoločen lahko odpove. To je samo oblika, v kateri se na začetku sklene pogodba. So pa možne odpovedi iz večih razlogov tudi za nedoločen čas. Vendar so postopki, ki so predpisani, preveč zahtevni. Zato še enkrat poudarjam, da ni ključno vprašanje, ali nedoločen čas ali ne. Navsezdanje tudi delavci rabijo določeno varnost. če jo bodo čutili, sem prepričan, da bodo tudi bolj prizadevni.
Kako pa povečati zaposlitvene možnosti invalidov. Ali podpirate recimo kvotni sistem?
Kvotni sistem se mi zdi ustezen in ga brez dvoma podpiram. To breme je potrebno enakovredno razporediti. Je pa druga stvar, ki me čudi: zakaj je delež invalidov, ki jih podjetje mora zaposlovati, tako različen po dejavnostih.
Ali bomo s temi reformami sposobni doseči povečanje konkurenčnosti?
Cilji reform so povečanje konkurenčnosti in nisem srečal še nikogar, ki bi bil proti temu cilju. So pa različne poti, kako to doseči. Analize dokazujejo, da je delo v Sloveniji preveč obremenjeno. Obremenitev dela v Sloveniji sodi med največje v Evropi. Konkurenčnost bomo hitro povečali z razbremenitvijo dela.
Kakšen je recept za Pomurje?
V Pomurju imamo že toliko organizacij, ki se ukvarjajo z bodočnostjo tega področja, od razvojnih agencij do razvojnega sveta. Težko verjamem, da bi lahko delil kak recept. Smeri, ki jih nakazujejo te organizacije, so prave.
Se vam zdijo dovolj učinkovite?
Tega, da so učinkovite, pa ne bom govoril.
Ali podpirate reforme v celoti ali imate pomisleke glede posameznih delov?
Verjetno ni nikogar, ki bi bil proti reformam. še posebej, če govorimo o tem, da je cilj reform izboljšati konkurenčnost slovenskega gospodarstva in tako graditi državo blagostanja. Seveda so pa načini, kako priti do tega, zelo različni, in tudi v slovenski politiki ni enotnega mnenja, kar se jasno vidi. Vendar je v tej fazi ključno poenotenje, da je potrebno nekaj narediti. Z usklajevanji pa bomo našli prave poti, kako to doseči.
Z enotno davčno stopnjo ali brez?
To ni ključno vprašanje teh reform.
Je odhod ministra Jožeta P. Damijana hendikep za te reforme?
To pa morate vprašati predsednika vlade.
Kaj konkretno pričakujete od pogajanja o politiki plač?
Ključna naloga ZDS je doseči konkurenčne pogoje tudi pri delovni sili. Hendikep za Slovenijo je, da gre za relativno »majhno ekonomijo«. V izvoz so prisiljena že srednje velika slovenska podjetja, ker domačega trga ni. Zato smo vsi skupaj tako občutljivi na to, v kakšnih pogojih in s kakšnimi stroški delamo. Pomemben del teh stroškov pa so tudi stroški delovne sile.
Predlog zakona o delovnih razmerjih razmerjih je že tudi bil naslovljen na vlado. Kaj pričakujete od teh pogajanj?
Potrebna bo že prej omenjena deregulacija urejanja delovnih razmerij, da ne bo več monopola nad delovnim razmerjem. Menim, da to tudi dejansko je anahronizem, saj imamo v Sloveniji zapisano, da je čas malice tudi delovni čas, kar nikjer ni, da je potrebno plačati prevoz na delo in še veliko je teh stvari, ki posredno povečujejo stroške dela. Te stvari je potrebno prepustiti dogovoru med delodajalecem in sindikatom oziroma kolektivnim pogodbam, ne pa jih urejevati z zakonom.
Dogovora o višini nadomestila tistim, ki so se poškovadli pod vplivom alkohola ali so se izpostavljali nevarnim situacijam, še ni. Kakšen odstotek bi bil sprejemlijv za ZDS?
V imenu ZDS vam težko karkoli povem, ker debate o tem še nismo imeli in ker sem tudi šele pred kratkim postal predsednik. Je pa ena druga stvar, ki se tudi veže na zakon o delovnih razmerjih. Tudi delavec mora biti odgovoren za svoje početje. Tudi delavec je odgovoren za svoje zdravje. če delavec vidi, da mu klima in pa okolje na delovnem mestu škodujeta, je tudi njegova odgovornost, da odpove pogodbo. Ne pa da vztraja na bolniški in na koncu poizkuša še uveljavljati odškodnino za tudi svoje neodgovorno delo. Vedno ko nekdo sprejme določeno delo, ga sprejme v določenih pogojih in delavec vedno ve, v kakšne pogoje gre delat. če vidi, da mu to ne ustreza, je dolžan povedati, da mu delo ne ustreza.
Kako komentirate dogajanje v Franciji, kjer študentje izražajo nezadovoljstvo nad zakonom, ki bi dal delodajalcem večja pooblastila nad odpuščanjem?
Francija postaja država, kjer se dogaja vedno več nemirov. Zadnji nemiri niso nastali zaradi tega zakona, ki je le kapljica čez rob. Prišlo je do eskalacije nezadovoljstva. Evropa je že dolgo obdobje v težkem gospodarskem položaju in težko konkurira ter nikakor ne najde pravega odgovora na globalizacijo. Globalizacija pa ne more biti samo globalizacija kapitala, profita. če se gremo globalizacijo, je potrebno to storiti na vseh področjih, tudi na področju delovnih razmerij, ekologije in če bi tisti, ki danes konkurirajo evropskemu delavcu, to izpolnjevali, potem več ne bi bili konkurenčni. Velikokrat sem to omenil na primeru Murine delavke. Naša delavka sešije izdelek v enakem ali celo krajšem času kot njena tekmica na Kitajskem. Vendar je problem, da je okolje v Evropi in Sloveniji veliko dražje od tistega na Kitajskem. če bi recimo ta kitajska ali pa bolgarska delavka morala plačevati vse prispevke, davke in bi bilo potrebno zagotavljati vse standarde ter tak nivo družbene infrastrukture, potem smo mi zagotovo boljši. Tukaj se izkaže, da se v resnici gremo samo globalizacijo kapitala in profita.
