Andrej Gorza – mladenič iz Čepincev, ki je že od zgodnjega otroštva ujet v telesu paraplegika. »Na obisk so prišli sorodniki, jaz pa sem kot živahen otrok splezal na avtomobilsko prikolico ter s pogledom proti avtomobilu hodil nazaj po njej. Končalo se je s padcem in večtedenskim opazovanjem v soboški in mariborski bolnišnici, kjer niso ničesar ugotovili, staršem pa so govorili, da imam revmo. Ker se je moje počutje slabšalo, sem bil poslan na magnetno resonanco v sosednjo Avstrijo, saj pri nas leta 1993 le te še niso opravljali. Zdravniki so odkrili 12,5 cm dolg in 2,5 cm širok tumor v hrbteničnem kanalu, ki so ga operirali v mariborski bolnišnici. takrat sem še lahko hodil, po enem letu pa se mi je na istem mestu naredila vodna cista, priraščena na živec, ki me je priklenila na voziček,« o nesreči, ki je za zmeraj zaznamovala njegovo življenje začne pripovedovati Andrej.
Ni tega, da ne morem, ampak je, da zmorem vse, če se le malo potrudim!
Andreju se je tako spremenilo že otroštvo in je na vozičku le nemo opazoval prijatelje, ki so igrali nogomet. Prizna, da je v začetku, čeprav se ni ravno zavedal, kaj se z njim dogaja, bil zelo odvisen od staršev. Se pa še danes spomni, kako so vsi čudno gledali, ko so ga na vozičku pripeljali starši pripeljali domov ter se ukvarjali predvsem z mislijo, da bo Andrej ostal doma in bo odvisen od staršev. »A so se zmotili. Dokazal sem jim, da lahko vozim avto in se ukvarjam s športom,« optimistično nadaljuje.
S takim življenjem se moraš soočiti, predvsem pa najti moč, pogum in voljo. Sam le to najdem v besedah, ki si jih nemalokrat ponovim: Ni tega, da ne morem, ampak je, da zmorem vse, če se vsaj malo potrudim.
V srednji šoli nič več odvisen od staršev
Čeprav je, sploh v tistem času, bilo še precej predsodkov, ki jih ne manjka niti danes, predvsem pa mišljenje, da so ljudje na vozičkih manj vredni in manj sposobni, je vesel, da so mu sošolci pomagali že v osnovni šoli. »Vsem je bil zanimiv voziček in nikoli se nisem počutil manjvrednega, prej nasprotno,« še pove in nadaljuje, da se je odvisnost od staršev končala v srednji šoli. Postal je samostojnejši in nič več odvisen od drugih, sploh pa se v življenju ne srečuje z ovirami, ki jih ne bi zmogel, ali sam ali s pomočjo prijateljev.
Podjetja bi morala paraplegikom ponuditi več zaposlitev
»Precej časa in energije vložim tudi v Košarkarski klub na vozičkih Maribor. Šport me ohranja pri gibčnosti. Družim se s prijatelji iz kluba, kjer se veliko pogovarjamo, izmenjamo izkušnje, delimo nasvete,« razmišlja Andrej in prizna, da je najtežja preizkušnja za paraplegika najti primerno zaposlitev.
»Sploh v Pomurju je zaposlitev paraplegikov precej slaba. Res je, da se izboljšuje, bi pa morala posamezna podjetja dati možnost in zaposliti več paraplegikov,« je odkrit.
Za optimističnega in pogumnega Andreja pa gre zagotovo verjeti, da se mu bodo uresničili cilji, ki jih ima v prihodnosti, in sicer rad bi živel v Murski Soboti v svojem stanovanju, zaigral košarko na vozičkih v slovenski reprezentanci in ob priložnosti tudi v tujini, predvsem pa si želi ustvariti družino.
