"Mura je bila meja in hvala bogu ta Mura je to zakoreninjeno jezikovno tradicijo ohranjala"
Dr. Zinka Zorko se ukvarja s proučevanjem zgodovine slovenskega jezika in narečij, še posebej jo zanimajo koroške, štajerske in panonske narečne skupine. Proučuje tudi dialektizme piscev, ki pišejo na teh govornih področjih, in hišna imena na severni jezikovni meji. V zadnjem času si še posebej prizadeva poimenovanje krajev približati govorici.
Kaj bi izpostavili kot bistveno posebnost prekmurščine?
Glavna posebnost prekmurščine je v tem, da ohranja najstarejše, temeljne razvojne značilnosti stare slovenščine, torej slovenščine po naselitvi (po letu 600, 700). Ohranila je zlasti tiste tipične strukturne lastnosti, ki so se v drugih narečjih morebiti razvijale drugače, kaže pa tudi na to, da so jugovzhod slovenskega prostora naseljevala druga plemena kot severozahod, Koroško ali pa Primorsko, in to je prekmurščina ohranila iz praslovanščine preko stare slovanščine do slovenščine. Torej nekatere oblike, ki se danes ohranjajo in nekatera sklonska določila. Vse to dokazuje, da je bila taka slovenščina pred 300, 400 leti, in to je upočasnjen razvoj tudi iz posebnih geografskih in zgodovinskih razlogov. Mura je bila meja in hvala bogu ta Mura je to zakoreninjeno jezikovno tradicijo ohranjala. Danes je prekmurščina poseben arhaični relikt.«
Kako je najlažje prepoznati Prekmurca?
Prekmurca se najlažje prepozna po posebni besedni in stavčni melodiji. Glede na to, da so kratki vokali lahko sredi besede, je ta melodija izjemno prijetna za uho. Se pa pozna tudi po tem, da nekateri samoglasniki odstopajo od knjižne norme in so drugačni, kar je tudi opazno. Opazni so tudi dvoglasniki tipa »svejt«, »moust«, potem izgubljanje h-ja itd. Drugače pa bi rekla, da Prekmurce izdaja tudi žlahtnost skladenjske strukture, kajti Prekmurci so izjemno dobri pripovedovalci, govorci, to je po eni strani tradicija, po drugi pa je k temu pripomoglo tudi to, da se ljudje še vedno zelo veliko pogovarjajo.
V kakšnem odnosu je prekmurščina v primerjavi z drugimi narečnimi skupinami?
Z nobenim narečjem v slovenščini se prekmurščina ne more primerjati, ker ima svoj poseben razvoj in nanjo ni bilo bistvenega vpliva. Je pa res, da madžarščina kot jezik v prekmurščino, ni pognala korenin. Ko sem izpisovala in pregledovala lekseme, sem ugotovila, da je madžarskih besed v primerjavi z nemščino sorazmerno malo. Tako,da je zmotno prepričanje nekaterih, da je v prekmurščini veliko madžarščine. Po mojih primerjavah to ne drži niti pri najstarejših generacijah.«
Kaj menite v kakšno smer gre oziroma bo šel razvoj prekmurščine?
Res je, da se identiteta slovenstva močno veže na posamezna narečja. Jaz mislim, da se bo ohranila ta dragocenost samoglasniškega kot tudi soglasniškega sistema in sklanjatvenih vzornosti, posebni naglasni tipi, ki delajo izjemno zvočno podobo tega jezika in prekmurščina se bo ohranila vsaj dokler bo svet stal. Ne bojim se, da bi se prekmurščina izgubila.
Večkrat lahko dobimo občutek, da si Prekmurci na primer v Ljubljani ali kje drugje prizadevajo skriti svoje »poreklo«. Zakaj?
Ja, to delamo vsi, ker se učimo knjižnega jezika, vemo, da je jezik za sporazumevanje slovenščina t. i. pogovorna slovenščina in zborna slovenščina. Dogaja se, da takrat, ko se z nekom pogovarjamo, govorimo v naučeni knjižni slovenščini. Takrat, ko sta pa skupaj dva Prekmurca, pa spregovorita v svojem jeziku. To, da je človek nekako »dvojezičen«, torej da pozna dobro svoje narečje in knjižni jezik, to je lahko samo pozitivno, in to nas bo ohranilo. Ni treba pozabit narečja, res pa je, da se v javnih govornih položajih govorimo vsi v knjižnem jeziku.
